Število izgubljenih delovnih dni zaradi bolniških odsotnosti je lani padlo na najnižjo stopnjo v novem tisočletju. Hkrati pa podatki kažejo, da tisti, ki odhajajo na bolniško, v večji meri odhajajo zaradi psihičnih težav, povezanih s stresom. Absentizem zaradi stresa in prilagoditvenih motenj (subjektivne stiske in čustvene motenosti, op. p.) se je od leta 1998 povečal kar za trikrat, ugotavlja Dušan Nolimal, specialist socialne medicine z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ).
Visok upad bolniškega staleža med gospodarsko krizo (s 14 milijonov koledarskih dni na 11 milijonov), lahko pripišemo tako imenovanemu prezentizmu, pojavu, ko delavci zaradi strahu, prisile ali negotovosti zaposlitve hodijo v službo, tudi če so bolni. Evropska raziskava o delovnih razmerah in psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu za Slovenijo ugotavlja, da je kljub bolezni vsaj enkrat odšlo na delo skoraj 60 odstotkov zaposlenih, kar je najvišji delež med državami članicami EU. Evropsko povprečje je nižje kar za dobrih dvajset odstotnih točk.
Čeprav je prezentizem povzročil tudi zmanjšanje bolniških odsotnosti zaradi duševnih in vedenjskih motenj na splošno, pa se obenem znotraj njih močno povečuje število odsotnosti zaradi reakcije na hud stres in prilagoditvene motnje. Od leta 2001 je bilo v šestih letih relativno visoke gospodarske rasti takšnih primerov v povprečju okrog 3500 na leto, v kriznih letih pa se je to število več kot podvojilo.
Slabo vodenje vodi v nasilje
Povečevanje števila bolniških odsotnosti zaradi stresa lahko po Nolimalovi oceni skoraj v celoti pripišemo trpinčenju na delovnem mestu, tako imenovanem mobingu. O njem govorimo v primeru psihičnega nasilja v obliki ponižujoče in sovražne komunikacije, ki jo nad zaposlenimi večinoma izvajajo nadrejeni. »Psihično nasilje se izvaja predvsem verbalno, na primer z žaljenjem, poniževanjem, lahko pa tudi z ignoranco ali z intrigami. Učinek je za samozaupanje, samospoštovanje, zdravje in počutje izbrane žrtve enako destruktiven in zaposlenega spravi v hudo psihosocialno stisko, ki se lahko konča tudi s samomorom žrtve,« pojasnjuje Nolimal. Da lahko psihično nasilje označimo kot trpinčenje, se mora takšno vedenje ponavljati skozi daljše časovno obdobje in v pogostih intervalih.
Cilj takšnega ravnanja je večinoma izključitev ali izgon nezaželene osebe iz organizacije, lahko pa gre tudi za kaznovanje in utišanje drugače mislečih. Trpinčenje je lahko tudi učinkovito sredstvo za zmanjševanje števila zaposlenih, opozarja Nolimal. Ker prizadeti razmer na delovnem mestu ne zdržijo več, dajo sami odpoved, vodstvo pa se tako izogne plačevanju odpravnin.
Bolj pod stresom kot drugod
Slovenija se glede pretiranega doživljanja stresa, ki vodi v različne psihične motnje, z rezultati raziskav prav gotovo ne more hvaliti. V panevropski javnomnenjski raziskavi o varnosti in zdravju pri delu (EU-OSHA) iz leta 2013 je kar 72 odstotkov slovenskih anketirancev navedlo, da je stres v njihovem delovnem okolju pogost; spet smo precej nad povprečjem EU, kjer je ta delež znašal 51 odstotkov. Kot vzrok so najpogosteje navedli delovno preobremenjenost in negotovost zaposlitve, pa tudi ustrahovanje ali nadlegovanje na delovnem mestu.
Čeprav direktiva o ukrepih za izboljšanje varnosti in zdravja pri delu delodajalce zavezuje, da morajo biti v strategijah za zdravje in varnost obravnavana tudi psihosocialna tveganja, pa ima akcijske načrte za preprečevanje stresa, povezanega z delom, le 33 odstotkov podjetij v EU in 31 odstotkov v Sloveniji. Gre za podjetja, v katerih je več kot 20 zaposlenih, pri manjših podjetjih je namreč tega še manj.
Kako sta načrta učinkovita v praksi, je veliko vprašanje, zlasti če upoštevamo, da se za sodelovanje s psihologi odloča le 16 odstotkov podjetij iz EU. V Sloveniji je takih nekoliko več, medtem ko na Finskem in Švedskem o zaposlitvi ali najemu psihologa poroča kar 60 odstotkov podjetij ali organizacij.
Uradno lani ni bilo mobinga
Po ugotovitvah republiškega inšpektorata za delo so spremembe v načinu in tempu dela povzročile povečane psihosocialne težave na skoraj vseh delovnih mestih. Med glavnimi tveganji navajajo časovno obremenitev, nejasno razdeljevanje delovnih nalog in pričakovanja glede delovne uspešnosti. Na inšpektoratu ugotavljajo, da je večina delodajalcev sicer opredelila ukrepe za preprečevanje psihosocialnih dejavnikov tveganja, vendar pa uresničevanje teh ukrepov ni zadovoljivo.
Neverjetno, a resnično je, da republiški inšpektorat za delo lani ni zabeležil niti enega samega primera trpinčenja na delovnem mestu.
