Da je ameriški pristop mnogo milejši do sovražnega govora in ostrejši do vseh oblik omejevanja svobode govora je logična posledica tiste posebnosti ameriške ustave, ki zakonodajalcu izrecno prepoveduje kakršno koli zakonsko omejevanje svobode tiska in govora – medtem ko je že splošni evropski pristop bistveno drugačen (»tehtanje« prizadetih ustavnih vrednot, kadar trčijo druga ob drugo, ne da bi ustave že vnaprej eni od njih, razen življenju samemu, dajale prednost), slovenska ustava pa gre pa pri vprašanju sovražnega govora celo v nasprotno smer od ameriške. V 63. členu namreč določa takole: »Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.« Pazite – »vsakršno«! Če ustavo jemljemo resno, potem tudi ta dikcija nekaj pomeni. Najbrž to, da je glede na zgodovinske izkušnje tega prostora in te družbe naš ustavodajalec to vrednoto (in ne svobodo govora kot v drugačnih zgodovinskih okoliščinah ameriški ustavodajalec!) na tak način še posebej poudaril kot posebej pomembno ustavno vrednoto, ki mora biti potem tudi ustrezno zaščitena.
O prej omenjenih, zame močno zgrešenih stališčih nekaterih naših teoretikov in o opiranju našega tožilstva nanje sem pisal že pred nekaj leti, ne le v dnevnem, ampak tudi v strokovnem tisku (Pravna praksa št. 1/2012, Kje je meja med svobodo govora in sovražnim govorom), žal brez uspeha. Zato me zelo veseli, da dr. Rok Čeferin, Dnevnik in še nekateri drugi niso odnehali in so zdaj, ko se ob begunski krizi in tudi ob referendumu o pravicah istospolno usmerjenih sovražni govor spet razrašča čez vse razumne meje, ponovno opozorili na težko razumljivo pasivnost državnega tožilstva ob tem.
Iz prej omenjenega svojega članka citiram: »Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) med legitimnimi cilji, ki upravičujejo omejevalne posege države v svobodo izražanja, ne navaja samo 'preprečevanja neredov ali zločinov' (na čemer temeljijo poenostavljene ideje o neposredno grozečem nasilju kot edinem možnem razlogu za kaznivost sovražnega govora), ampak med skupaj šestimi takimi cilji tudi 'zavarovanje ugleda ali pravic drugih'. Zahteva naše ustave po prepovedi vsakršnega, poudarjam, vsakršnega razpihovanja nestrpnosti (zoper hujše oblike tudi s kazenskimi, zoper blažje z blažjimi sankcijami) ima torej vso podlago in podporo tudi v določbah EKČP in vsaj delno, če že ne pretežno pa tudi v dosedanji judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice.« Naj ob tem spomnim tudi naša tožilstva, da smo v Evropi, ne v Ameriki – in da se je zlasti v Evropi iz sovraštva do tujcev in vseh »drugačnih« razvilo že toliko gorja, da je zatiskanje oči pred to nevarnostjo družbeno zelo neodgovorno.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
