Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Vtisi tokratnega filipinskega izvidnika in njegove soproge ob obisku Vipave so tako splošni, da je kar težko napisati nekaj oprijemljivih komentarjev. Očitno tudi poudarjena prijaznost uslužbenke krajevnega TIC, ki »iskreno razveseli vsakega gosta«, ni bila dovolj vsebinska, da bi ju usmerila v več vsebin, ne le v kolesarjenje, ki sta si ga sicer sama zaželela. Vendar, preden komentiram njune vtise in spoznanja v Vipavi, naj opozorim, da sta se izvidnika tudi tokrat odločila za prevoz do Vipave z osebnim avtomobilom, saj bi »z javnim prevozom izgubila veliko časa«. Razvite turistične države v Evropi in svetu imajo seveda zelo razvit javni prevoz. V mislih imam železnico in avtobusni prevoz, če upoštevam razmere in možnosti v Sloveniji. Morda pa je za vso to našo nerazvitostjo javnega prevoza skrita prefinjena metoda, da turistom dajemo vtis, kako velika dežela je Slovenija, glede na dolžino oziroma hitrost potovanj z javnimi prevoznimi sredstvi.
Izvidnika sta ob izbiri kolesarjenja dobila vrsto namigov, kam se lahko odpeljeta. Ti so bili bolj in manj zahtevni, a glede na svojo kondicijo sta se odločila za manj zahtevne cilje. Menim, da ima sama Vipava toliko zanimivosti, da bi ju lahko poslali peš po kraju in vsebin je za ves dan! To je splošno vprašanje za vse kraje v Sloveniji: ali sploh znamo ponuditi krajevno ali lokalno? Če hočemo ponujati to, moramo seveda kraj in njegove vrednote dobro poznati. V sosednji Avstriji na primer že v vsakem turističnem prospektu ali zloženki ponujajo tudi fasade hiš, stavbne člene, razne kapelice, izvire pitne vode ipd. Seveda vsako od teh z raznimi lokalnimi zgodbami in predvsem z odličnimi fotografijami. Iz zapisa o vtisih naših tokratnih izvidnikov ne morem razbrati, ali sta na primer poleg usmeritve proti cerkvi sv. Štefana tudi pogledala v njeno notranjost in si ogledala izjemne poslikave. Tudi kolesarjenje do bližnjega mostu po cesti, ki vodi proti Slapu, bi bilo lahko zanimivo doživetje graditeljstva naših prednikov. A to le zaradi primerov, da ne bomo načenjali podrobnosti, ki jih je tudi v Vipavi in okolici na pretek.
Naslednja vsebina njunega izleta v Vipavo, za katero menim, da je bila dokaj neizkoriščena, je kulinarika. Gostov ne moremo prepustiti zgolj njihovemu raziskovanju, ampak jih je treba tudi usmeriti, navdušiti za odkrivanje lokalnih okusov, jim povedati zgodbe o jedeh in še kaj. Šele potem pride na vrsto tudi druženje z vini, ki se v Vipavski dolini pogosto pišejo z velikimi začetnicami. Vsaka regionalna ali lokalna kulinarika ima svoje posebnosti in značilnosti. Vsekakor pa je premalo, če kar naprej govorimo o nekakšni izjemni vipavski, kraški, štajerski in še kakšni kulinariki, vsebine oziroma krožniki pa ne sledijo temu načelnemu govorjenju. Kosilo naših izvidnikov v lokalni gostilni je bilo očitno okusno, kar izhaja iz zapisa. Pohvaliti velja tudi navedbo natakarja, da ponujajo sezonsko hrano. Postrvi in telečje ličnice, čeprav so se slednje kuhale sedem ur na nizki temperaturi, kar je sicer postalo zelo popularno v Sloveniji in samo še čakam, kdaj bodo začele s tem presenečati še turistične kmetije, bi torej težko uvrstil v značilno vipavsko sezonsko ponudbo. Dopuščam tudi možnost, da naša izvidnika nista izrecno povprašala po značilni vipavski kulinarični ponudbi, ki bi sicer morala biti rdeča nit siceršnje gostinske ponudbe, pripravljene na tako imenovani tradicionalni ali sodobni način. Me pa izjemno veseli, da sta spoznala tudi eno od osmic in predvsem zgodovino tega ukrepa, ki sega že v čase Karla Velikega in ima za posledico praznjenje vinskih zalog. Popolnoma drugo vprašanje pa je, kakšne so naše osmice, zlasti v razmerju med jedmi in vini, tudi v obsegu jedilnih obrokov in še česa. Vendar to so že druga vprašanja. Izvidnika sta naročila tudi kmečki krožnik z domačo klobaso in prilogo zelja ter repe. Ne vem, v čem je bil krožnik kmečki. Ali jedo take jedi samo kmetje? Torej: pravilno bi bilo, če bi ponujali v gostinski hiši svoje »hišne« klobase, če zaslužijo tako poimenovanje in jih niso le kupili v bližnjem nakupovalnem središču. Tega žal iz zapisa ne izvemo. Zato pa izvemo, da sta si izvidnika zajtrk pripravila sama v apartmaju in iz živil, ki sta jih kupila v lokalnem Mercatorju. Tudi nad tem bi se morali lokalni turistični načrtovalci zamisliti.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Veseli me splošno zadovoljstvo tujega izvidnika v Vipavski dolini, ki po malem še vedno boleha zaradi nepovezanosti posameznih turističnih ponudnikov, premajhne internetne prepoznavnosti in kot taka ostaja tranzitna destinacija v senci uspešnejših Brd. V Vipavski dolini pogrešam še več povezanih turističnih zgodb. Takšnih, ki so tržno zanimive. Na mestu je tudi konkretno razmišljanje o oblikovanju enotne blagovne znamke Vipavsko – po vzoru Bohinja, kjer so združeni rokodelci, sirarji, gostinci, ki svoje izdelke, storitve, turizem in druge produkte tržijo pod skupno, ekološko usmerjeno blagovno znamko Bohinjsko.
Premalo izkoriščena zgodba je tudi vinski turizem, povezan s kulinarični potovanji. Tu je namreč doma neverjetna pestrost avtohtonih vrst – od zelena do pinele in klarnice, ki med poznavalci razvijajo kultni status. Žal mi je, da se nista odpravila s kolesom na pot med vinogradi. To je res pogled za bogove. In sploh nič naporno. Pohvala za kolesarski turistični projekt kolesarskih tematskih poti. Škoda se mi zdi tudi, da sta izpustila obisk Vinoteke Vipava, kjer so na enem mestu zbrana vina Vipavske doline. Vipavska dolina bi morala postati še bolj izpostavljena destinacija za foodije. Še posebej zaradi takšnih obiskov, kot sta jih naša izvidnika imela na dvorcu Zemono, kjer si je Tomaž Kavčič vzel čas in jima namenil kratek klepet, kljub gneči, ki je bila pred vrati. Odlika velikih chefov. Navijam za še več takšnih zgodb!
Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat
Vipavska dolina je destinacija, ki ponuja vse, kar potrebuje ljubitelj kulinarike in vina. Od osmice do vrhunske izkušnje, rekreacije, da je zdravje še boljše. In v to smer destinacije, ki obeta okuse, doživetja in odnose, ki življenje delajo prijetnejše, oddih zanimivejši in pristnejši. Zato seveda pozdravljamo usmerjanje v vsebine. Če bi bile vse vsebine tako celovito predstavljene, kot je na primer rubrika Kolesarske poti, bi bilo spletno mesto popolno. In kot kaže, želi uredništvo zgodbo peljati v to smer. Le da se iz analize pokaže, da tudi v Vipavski dolini primanjkuje kadrov, časa ali pa denarja za spletni nastop. Ta je sicer na spletnem mestu Vipavska dolina dobro zasnovana, škoda je le, da pri določenih rubrikah vsebin sploh ni. Poleg tega bi priporočali premislek glede poimenovanja vsebin. Na primer, trenutno poimenovanje Prenočitev prej odnaša, kot prinaša posel. To bi veljalo bolj izpostaviti. Ravno tako bi na tehnični in uporabniški ravni priporočal odzivno oblikovanje za mobilne platforme. Na vsebinski pa morda več strateškega pristopa k multimedijem, fotografiji in integraciji teh vsebin. Posledično bo uredništvo spoznalo tudi, da je bolj jasna strategija za družbene medije, na primer facebook, tudi pomembno orodje za stalno in zanimivo interaktivno spletno prisotnost destinacije. Aja, jezikovne različice so dobro nakazane, upam, da bodo kmalu tudi realizirane. Ocena: všečno, celovito, osredotočeno, pohvalno. Potrebno pa je upravljanje aktivne strategije stalnih izboljšav. Smer je prava.
Vito Avguštin, Dnevnik
V sedmih sezonah, odkar je v Dnevniku turistična izvidnica, se je spremenilo predvsem zavedanje, da je treba nekaj spremeniti, v resnici pa se je spremenilo bolj malo. Recimo znameniti trojček, ki se ponavlja iz tedna v teden: še vedno so turistični informacijski centri odprti med tednom, polovično odprti v soboto in zaprti ob nedeljah; spletne strani so zgolj v slovenščini; vnaprej se je treba napovedati za preveč obiskov muzejev oziroma turističnih kmetij v času kosila ali večerje. Tako pač ne gre. In pika.
Škoda, ker je v Vipavi in okolici kar nekaj točk, ki jih velja obiskati, in ker imajo nekatere stvari dobro urejene – imajo, na primer, v TIC zaposleno pravo osebo, imajo idealno okolico za raziskovanje s kolesom, katerega celodnevni najem vas bo stal le pet evrov. In imajo božansko hrano in pijačo. Vprašanje pa je, ali znajo vse to ponuditi tudi tistim, ki Vipave ne poznajo.
Tokrat velja opozoriti še na eno težavo – v kar precej krajih in na preveč območjih se namreč obiskovalci srečujejo z logiko samoumevnosti; vzemimo primer Napoleonovega mosta v Vipavi. Seveda je najbrž vsakomur jasno, da je prav on edini na svetu, ki ne ve, kje je ta most, ko pa pride do njega, je najbrž tudi edini zemljan, ki ni prepričan, ali je to res Napoleonov most: nikjer nobene table, panoja, razlage, zgodbe, zgodovinskih dejstev… Pa za table niso potrebna gromozanska sredstva iz občinske blagajne ali iz žaklja evropskih sredstev, ampak predvsem malo volje.
