Cvet kranjske politike, javnega življenja in civilnih gibanj se je zbral v zavetju svetega Martina, da bi zbranim dopovedal, kako nevaren in poguben je novi zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in zakaj se je treba z vsemi štirimi zoperstaviti temu izrodku levičarskih anarhistov brezbožnih. In so izvedeli, da ne gre za otroke, pač pa za stare starše, ki ne smejo posvojiti svojih vnukov. Pa za zakonsko zvezo med možem in ženo, da gre, in ne za, kot bi kdo zmotno mislil, za zakonsko zvezo dveh oseb (ker žena verjetno ni oseba, kaj šele človek). Ker je »prizadevanje za naše vrednote naša pravica« in ker hočemo, da šola otroke vzgaja k poštenju, jim privzgaja prijateljstvo, sočutje in ljubezen.
Šola, to leglo zla, heretičnih misli in vražjih namenov, je kraj, kjer se vse konča in začne in kjer je treba brezbožnim grozodejstvom, ki jih naše učiteljice zganjajo nad našimi vnuki, končno narediti konec! Zakaj? Ker novi zakon nalaga ubogim šolnikom, že zdaj čisto zbeganim, kaj je prav in kaj ne, da »naše otroke in vnuke spodbujajo, naj si spremenijo spol in spolno usmerjenost«. Ja, dragi moji. Morda niste vedeli, morda se čudite dognanjem Metke Zevnik in somišljenikov, ampak tam v tem zakonu menda lepo piše, da bodo učiteljice že od prvega razreda naprej otroke spodbujale k spremembi spola! Metka bo po devetih letih urjenja in pranja možganov postala Jože. In Franci, ta razposajeni fantič, si bo po devetih letih vztrajnega prigovarjanja zaželel postati Mojca.
Če pa že ne bodo učiteljice, ta zalega frdamana, znale otrok pravilno usmeriti k spremembi spola, jim bo prav prišel drugi odstavek ne vem sicer katerega člena zakonika, ki govori o tem, da morajo šole spodbujati otroke k spremembi spolne usmerjenosti. Nič več ne bo Miha igrivo pogledoval za Pikinimi kodri, nič več ne bo cukal Alenkinih kitk. Po devetih letih levičarske prevzgoje mu ne bo preostalo drugega, kot da vzdihuje ob golih bedrih sošolca Jureta. Ja, to se bo zgodilo v naših šolah, če bo obveljal družinski zakonik, so v en glasi tulili v Šmartinskem domu.
Že tako je dovolj hudo, da se morajo otroci učiti o velikem poku, o časovni ukrivljenosti vesolja, o evoluciji in v kakšni vaški zakotni podružnični šoli, ne boste verjeli, še vedno učijo o tem, da so na naših tleh v drugi svetovni vojni zmagali partizani. Nič več darvinizma! Nič več bolne in lažne ideologije! Nič več heretičnih naukov! In, za božjo voljo, ne smemo sprejeti, da bi nam zdaj otroke prevzgajali v transseksualce in brezbožne istospolnike ali kako se že reče tistim, ki bi radi babicam in dedkom pokradli vnuke!
Že res, da so učiteljice hitro učljive in še hitreje ubogljive, a to, da bi ponotranjile nov vzgojni model spodbujanja k spremembi spola in spolne usmerjenosti, bo tudi za njih težka naloga. In zato dobrim ljudem v Šmartinskem domu polagamo na srce, naj se borijo naprej. Ne le za naše otroke, pač pa tudi za naše učiteljice, ki jih s takimi zakoni silijo k poučevanju in vzgajanju nečesa, kar naša družba (in za naše vrednote gre!) že dolga leta tako uspešno z gnusom zavrača.
