Da ozračje nad nami ne pozna meja, nam že leta dopovedujejo zaskrbljeni klimatologi, kot tudi to, da suverenost nad njim pripada človeštvu in ne posameznim državam in še manj politikom s pripadajočimi pogoltnimi korporacijami. Izrednost je zaradi njihovih dramatičnih opozoril o prihajajočih katastrofah sedanji množični panel v Parizu spremljala, še preden se je skupaj s Francijo znašel v njej zaradi terorističnega napada. A to že samo po sebi priča, da spet nista na delu preudarnost in zdrav razum, ampak katastrofičnost, ki je postala sinonim za današnje politično voditeljstvo po vsem svetu. Poskusite prešteti samo izredna zasedanja v lastni uniji, povezana z evrom, dolgovi, begunci in tako dalje, pa vam bo jasno, da je izrednost postala način življenja, čeprav skregan s samo človekovo naravo in ne le razumom, ki naj bi nas povzdigoval nad raven živali in preživetvenega nagona tako imenovanega vmesnega člena, katerega duhovno nadgradnjo, znano le še kakšnemu avstralskemu aboriginu, smo uspešno predelali v zakon džungle in ne sveta omejenih možnosti. Takega, ki ga zna, denimo, zlahka doumeti simpatični fenek, ki lačen z redkega puščavskega grma ne bo nikoli pobral vseh še redkejših polžev in se s tem pogubil.
Problem sodobnega človeštva ni, da (samo)odrekanja (več) ne pozna in hlasta po vseh polžih, ampak da se odrekanje praviloma zapoveduje drugim. V Pariz tako nihče ne prihaja z zagotovilom, kaj bo v zvezi s podnebnimi spremembami storil, ampak s pogojevanjem, kaj morajo storiti drugi, pri čemer je opaziti izpeto argumentacijo, ki vse bolj meji na politične floskule in zlorabo znanstvenih dognanj. Ta namreč ne pridigajo apokalipse oziroma konca sveta, kar zdaj počnejo v skrbi za naše pravnuke politiki od Hollanda do Obame in Cerarja, nesposobni poskrbeti niti za kolikor toliko znosno in mirno življenje tukaj in zdaj. Znanstveniki namreč zgolj pišejo scenarije možnega zemeljskega dogajanja. To je živahno tudi skozi vso kratko človeško zgodovino planeta, ki je, če gre verjeti isti znanosti, preživel še burnejše čase, kot mu jih lahko zakuha človek, in človeštvo je tudi dokazalo, da jih lahko preživi.
Vprašanje podnebne konference torej ni, ali lahko človeštvo preživi dvig poprečne temperature za več kot dve stopinji Celzija in morske gladine za meter ali dva, ampak to, ali lahko preživi dandanašnjo politiko. Ne gre za to, v kolikšni meri je pogubna, takšna je bila že večkrat, ampak za to, kako dolgo lahko takšna obstane. Za razliko od časa, ki ga poznamo kot mračni srednji vek z zatonom antične civilizacije, je retrogradnja sedanje družbe globalna in bliskovita, 150 državnih voditeljev pa se za policijskimi oklepniki in rastočimi ograjami brez stika z realnostjo ukvarja s temperaturo zraka čez sto let, medtem ko tukaj in zdaj doživljamo vse posledice, ki naj bi s toplogrednim pokrivalom šele prišle – od vojn za naravne vire in uničenih mest do velikih migracij in bitke za tako imenovani lebensraum.
Brez civilizacijskih odgovorov na te akutne grožnje je razglabljanje, kako reševati svet ter pravnuke čez 50 ali 100 let, ne le zapravljanje časa in davkoplačevalskega denarja za ekskluzivno varovan politični turizem, ampak poigravanje z usodo nas samih in naših prvih potomcev. Evropi in ZDA nihče ne brani, da ne bi že v naslednjih desetih letih uresničile sna konca stoletja o 95-odstotni energetski oskrbi iz obnovljivih virov, saj imajo za to na voljo v tem času vsaj 5000 do kar 9000 milijard dolarjev, ki jih trenutno porabijo za to, da zbombardirajo kakšno državo ali kvazidržavo, sprožijo nadomestno vojno in se nato branijo povratnih valov. Seveda nihče ne zagotavlja, da bodo zgledu sledili Kitajska, Indija, Brazilija, Rusija in Katar, ki na glavo prebivalca najbolj izdatno prispeva h količini toplogrednih plinov, a glede mednarodnih pravnih zavez, o katerih je te dni precej slišati, smo si že dolgo na jasnem, da vzdržijo na papirju, v praksi pa do prvega resnega preskusa. Vzemite samo primer schengna. Tega niso načeli begunci ali zadnji teroristični napad v Parizu, ampak že precej pred tem srečanja voditeljev najrazvitejših držav, ko so gostiteljice EU začasno suspendirale brezmejni režim in pretok tistih, ki so želeli uresničiti eno državljanskih pravic, namreč tisto o javnem protestu zaradi njihovega (ne)dela.
22-sekundni dodatni pridelek toplogrednega plina v Parizu je zato vreden izrednega vznemirjenja. Ne zaradi posledic na podnebje v prihodnje, ampak zaradi političnega ozračja tukaj in zdaj, ki je začelo kritike oblastnikov enačiti s teroristi ali pa jih skuša v imenu domnevne varnosti pred njimi utišati. Pariz je že prelomen. Dokončno uveljavlja ozračje izrednosti.
