Talno ogrevanje in talne obloge: zaključni sloj izberemo že pri projektiranju

Primerna toplotna upornost

Oglejmo si najprej »klasične« sisteme ogrevanja tal in talne obloge. Za vgradnjo v finalni sloj niso primerni materiali z visoko toplotno upornostjo. Če bi bila toplotna upornost prevelika (večja od 0,15 m2K/W), bi preveč zavirala toplotni tok skozi tla in tako onemogočala želeni dvig temperature v prostoru. Posledično bi bil potreben dvig temperature vode v ceveh, kar pa za talni sistem ogrevanja ni priporočljivo. Ob vsem tem moramo vedeti tudi, da tla ogrevamo navadno s toplotno črpalko ali sistemom preko kolektorja in da višja temperatura močno vpliva na ekonomiko ogrevanja. Zato je nujno, da primeren finalni sloj izberemo v fazi projektiranja. Od njega je odvisna gostota polaganja cevi, vrsta cevi in višina temperature ogrevane vode. Za sistem talnega ogrevanja so torej primerni finalni sloji z majhnim toplotnim uporom, to pa so PVC-obloge, keramične ploščice, topli pod in tankoslojni večplastni parket, medtem ko so masivni parketi neprimerni.

Estrihi

Preden spregovorimo več o talnih oblogah, še nekaj besed o estrihu in tlaku. Danes cevi, ki so praviloma plastične, polagamo na sistemske plošče, plošče s posebnimi čepi, med katerimi speljemo cevi. Prevelika debelina estriha nad talnim ogrevanjem povzroča fazne zamike, kar pomeni, da v prehodnih obdobjih, ko temperature zelo nihajo, lahko potrebujemo veliko časa, da se tlak segreje ali ohladi. Tako mora biti za stanovanjske površine najmanjša debelina estriha nad temenom cevi talnega ogrevanja 40 mm.

Po vgradnji mora estrih mirovati 21 dni (cementni, in vsaj 7 dni anhidridni), potem pa zaženemo talno gretje. Prvi dan na 25 °C, drugi 30 °C, tretji 35 °C, četrti 40 °C, peti 45 °C, šesti 50 °C, sedmi 55 °C, od 8. do 20. dne ohranjamo temperaturo 55 °C, potem pa jo spet vsak dan spustimo za 5 °C in 27. dan izmerimo vsebnost vlage v estrihu po CM-metodi. Če vsebnost vlage v estrihu ustreza zahtevam za polaganje lesenih talnih oblog, lahko pričnemo polaganje. Pred polaganjem talne obloge temperaturo postopoma zmanjšujemo, dva do tri dni pred pričetkom del pa sistem ugasnemo oziroma vzdržujemo temperaturo 18 °C v prostoru. Tri dni po tem, ko položimo talno oblogo, talno gretje ponovno zaženemo s postopnim dviganjem do delovne temperature. Temperatura površine ogrevanega estriha, kjer je lesena talna obloga položena, ne sme presegati 25 °C. Relativna zračna vlaga naj bo med 50 in 60 odstotkov.

Obloge

Oglejmo si sedaj še posamezne talne obloge in primernost za talno gretje. PVC-vinilne talne obloge delimo v heterogene in homogene. Prve so sestavljene iz dekorativnega filma in spodnjega sloja, ki ga mojster nanaša na posebno mrežico. Namenjene so širši uporabi, so cenovno ugodnejše in debele od 1,2 do 4,5 mm. Nekatere niso primerne za talno ogrevanje! Za to so primernejše homogene PVC-vinilne talne obloge, ki so enoslojne in debele od 2 do 3,5 mm. Linolej je narejen iz plute, lanenega olja, različnih smol in lesne moke. Izdelujejo ga v različnih različnih debelinah (od 2 pa do 3,2 mm). Pri uporabi s talnim ogrevanjem ni občutljiv za višje temperature (do nekje 40 °C) in za morebitna temperaturna nihanja talnega ogrevanja. Njegove prednosti so tudi trpežnost, preprosto polaganje, ne povzroča alergičnih reakcij in ni elektrostatičen, ni pa primeren za vlažne prostore.

Pri polaganju laminata na ogrevana tla se je treba držati navodil proizvajalca glede temperature tlaka s talnim ogrevanjem in zračne vlage v prostoru. Že stopinja ali dve več lahko pri poznejšem ohlajanju ustvari milimetrski razmak med utori laminatnih plošč. Laminat je sicer zelo primeren za prostore s talnim gretjem, isto pa to velja tudi za gotove parkete in različne talne obloge v tej obliki, le da morajo biti prilagojene talnemu ogrevanju.

Danes se sicer največ uporabljajo gotovi parketi, če se odločimo za navaden parket, pa naj bo debel med 8 in 12 mm, in ne od 16 do 22 mm, kot je običajno. Za talno ogrevanje je najprimernejši parket, ki ni iz enega, ampak iz več slojev, saj tako prekinemo napetosti v lesu ob širjenju in krčenju zaradi temperaturnih razlik. Za talno gretje zaradi hitrejše prevodnosti toplote v prostor najpogosteje priporočajo gotovi dvoslojni parket (debelina med 8 in 15 mm), poleg tega pa naj bi bila spodnja plast iz čim bolj toplotno stabilnega lesa (npr. breze). Parketi, ki se polagajo na toplovodno talno ogrevanje, morajo imeti certifikate o ustreznosti.

Poznamo tudi vgradnjo cevi po suhem postopku, pri katerem cevi vgradimo v vnaprej izdelane izolacijske plošče ter jih pokrijemo s podlago za talno oblogo in nato talno oblogo. Prednosti suhega načina vgradnje talnega gretja sta manjša teža in manjša višina, pa tudi uporaba tovarniško izdelanih kosov izolacijskih plošč, v katere se preprosto vlaga plastične cevi. (hh)