Prvih sedem let življenja v Ljubljani sem preživela s šestimi sostanovalci v veliki hiši v Kosezah, ki je bila znana kot »little Slatna«, saj smo bili vsi iz Rogaške Slatine. To je verjetno pripomoglo k temu, da se še do zdaj v veliki meri nisem znebila štajerskega naglasa, na kar mnogi gledajo kot na nekaj slabega. V štirinajstih letih, odkar sem v prestolnici, je moja govorica postala mešanica različnih naglasov, a štajerski prevlada. Temu se (na veliko) čudijo tudi moji sodelavci, ki so jim »tote« štajerske besede zanimive in jih nasmejijo. Malo manj pa so navdušeni nad mojo očaranostjo nad našimi dečki s Sotle, Mi2, katerih glasbo si nemalokrat zavrtim v pisarni.
Morda gre pri tej zgodbi za lokalni patriotizem, saj korenine Mi2 izvirajo iz Rogatca, ki je zgolj streljaj od Rogaške. Ne spomnim se, kdaj sem prvič obiskala njihov koncert, a je moralo biti nekje proti koncu 90. let, ko sem zvečer že smela ostati malce dlje zunaj. Najverjetneje tudi ni šlo za koncert kot tak, ampak bolj za preigravanje posameznih skladb nekaj več kot 20 let starih fantov v lokalni gostilni. Ni bila ljubezen na prvi pogled, saj sem bila verjetno premlada, da bi razumela bistvo njihovih začetnih uspešnic – na primer Črtice. Preprostost te pesmi pa tudi iskrenost pripovedovalca sta se mi usedli v srce šele kasneje.
Ko so leta 1999 izdali drugo ploščo Čudo tehnike s Teto Estero in Brigito (z ulice Maršala Tita), sem že bolj načrtno začela zahajati na njihove koncerte, le leto kasneje pa so me z uspešnicami z Albuma leta popolnoma osvojili. Nikoli se mi ni zdelo, da z besedili poveličujejo alkohol (»Pil na žalost, pil na srečo, pil na krst in pil na svečo, pil zato, da dan prej mine, pil na laž in za spomine« in Najrajši sn pa s teboj pil), temveč da odnos do pitja zgolj realno prikazujejo. Zdelo se mi je, da se vedno dobro odrežejo tudi pri opisovanju zvez med partnerji – pa naj bodo ljubezenske, zgolj telesne ali pa že na meji sovraštva, ko so pogorele (pri čemer pristnost občasno potrdijo tudi z uporabe kakšne kletvice).
Nekatere njihove pesmi so ponarodele, na primer Oda gudeki, ob kateri ima vsakdo, pa tudi če še ni bil na kolinah, občutek, da je prasca razkosal že več kot enkrat, Pojdi z menoj v toplice pa še danes ne morem poslušati, ne da bi ob njej divje plesala. Pri Mi2 mi je bilo vedno všeč, da čeprav so se člani morda iz Štajerske preselili kam drugam, to iz njihove glasbe ni razvidno, saj ostajajo zvesti okolju, v katerem so odraščali. Gregor Bauman v predgovoru njihove Pesmarice lepo zapiše, da je njihov »lokalni folklorizem kot spoštljiv poklon etnografskemu okolju«.
In ravno te ponarodele pesmi, ki so jih za svoje sprejeli tudi poslušalci onkraj meja Štajerske, pa tudi njihova iskrenost, humor in razumevanje malega človeka, so iz Mi2, sprva priljubljenih zgolj na Štajerskem, naredili skupino, katere glasbo poslušajo na vseh koncih Slovenije. In enkrat na leto se največji oboževalci zberemo v Ljubljani na tradicionalnem koncertu. Letos bo v znamenju 20. obletnice skupine, zame pa je vsako leto v znamenju vnovičnega srečanja s Slatinčani in »sosedi« iz okoliških krajev, ki jih tudi doma redko uspem poloviti. Tako bo četrtkov večer namenjen druženju s prijatelji, odlično glasbo Mi2, ki me spominja (tudi) na brezskrbne najstniške dni, in špricerju, ki je skorajda obvezna oprema. Sploh ker so ga na tržišče letos poslali tudi Mi2. Pa na zdravje!
