V zadnjih mesecih stopnjujoča se begunska kriza na balkanski poti je sicer po vsej integraciji okrepila prepričanje, da je Turčija nepogrešljiv partner pri poskusu upravljanja migrantskega toka. A hkrati je izostalo spoznanje o izgubljenem desetletju v pogajanjih s Turčijo in pozitivnem učinku, ki bi ga ta lahko imel na demokratizacijo države. EU v turški objem ni padla zaradi na novo odkrite naklonjenosti do najdaljše kandidatke za polnopravno članstvo. Akcijski načrt je postal nujen zaradi dogovora samega. Z njim se namreč vzbuja vtis, da Unija poskuša begunsko krizo reševati na »human način« tam, kamor njen zunanjepolitični doseg sploh seže – torej v begunskih taboriščih Turčije.
Turški premier Davutoglu je v Bruslju žarel od zadovoljstva kot že dolgo ne. Takoj na začetku zasedanja je zbrane spomnil na novo dinamično epizodo turške demokracije, ki ji je uspelo vladajoči stranki za pravičnost in razvoj z absolutno zmago na parlamentarnih volitvah zagotoviti še en mandat učinkovitega vladanja. Zvenelo je skorajda kot posmehovanje tesnobni evropski politiki, ki jo je slab milijon migrantov vrgel iz varnostnih in solidarnostnih tirnic ter močno načel procese sodelovanja v integraciji. Davutoglu o kršitvah človekovih pravic, krnjenju medijske svobode in uničevanju mirovnega procesa s Kurdi pod krinko protiterorističnega boja seveda ni govoril. Nerazumljivo pa je, da teh tem pred oživitvijo pogajalskega procesa in poglabljanjem ekonomskih ter energetskih vezi s Turčijo niso omenili evropski voditelji. V vsesplošnem duhu pragmatizma in skorajda paničnem iskanju odgovora na begunsko krizo so človekove pravice ponovno pristale na stranskem tiru geopolitičnih interesov.
Trdnjava Evropa jih je žrtvovala za navidezno uresničljiv dogovor. Dejansko pa ta vsebuje potencial poglabljanja nezaupanja in medsebojnega pripisovanja krivde med Turčijo in EU, če ne bo krepko usahnil tok beguncev na egejske otoke. Mar EU od Turčije res pričakuje, da ji bo uspelo uničiti tihotapske združbe, ki se tudi na evropskih tleh nenehno prilagajajo spremenjenim varnostnim ukrepom in politikam? Mar osemindvajseterica resnično misli, da bodo begunci pripravljeni ostati v turških begunskih taboriščih, če jim bodo zgradili dodatne šole in bolnišnice? Kdo bo prevzel krivdo, ko ljudje zaradi osnovnih življenjskih potreb po varnem in dostojnem okolju ne bodo poslušno vztrajali pod platnenimi šotori ter bodo še naprej iskali (druge) poti do evropske celine? Bo potem Turčiji snedena obljuba za vizumsko liberalizacijo, na novo odprta pogajalska poglavja turškega približevanja EU pa se bodo spet znašla v zaprtih predalih?
Evropski načrt zajezitve dotoka migrantov iz Turčije je prav zaradi teh dilem račun brez krčmarja. Preplašena Evropa je z akcijskim načrtom s Turčijo žičnatim ograjam, krepitvi varnostnih aparatov na svojih zunanjih mejah, zaostrovanju azilne politike in arbitrarnemu zavračanju migrantov posameznih držav dodala še eno podobo zapirajoče se celine. Zdaj pri tem pogubnem samodestruktivnem procesu računa tudi na pomoč svojih sosed.
