Pravzaprav je bilo potrebno kar nekaj časa, da je postalo jasno razmerje med podnebjem in kapitalizmom oziroma bolje, njegovo pobesnelo neoliberalno različico. Dolgo je vladalo nekakšno spravljivo prepričanje, da razvoj pač ni možen brez stranskih učinkov, da je industrializacija pač vedno umazana, a vendarle postaja vse čistejša, da pa imamo od nje vsi tudi koristi: dihamo vse bolj svinjski zrak, pijemo vse bolj onesnaženo vodo, a hkrati nam gre vse bolje. Standard se je od druge svetovne vojne kakšnih trideset let nenehno izboljševal in napeljeval na »zdravorazumske« sklepe tipa: izgubiš/dobiš, ni omlete brez razbitega jajca, ne moremo nazaj v jame…
Dokler se nista v začetku 80. let pokazali dve stvari: da ne gre več le za lokalna onesnaženja, ki bi jih bilo mogoče ustaviti in sanirati, ampak za globalni pojav, ki prinaša drastične podnebne spremembe in naravne katastrofe vsem, tudi tistim, ki se še vedno vozijo z vozom. In – da vse bolj ponorela eksploatacija naravnih virov ter spodbujanje potrošnje vse bolj služi le vse manjši manjšini. Nič več ni šlo za splošni družbeni razvoj, ampak za brutalno plenjenje bogate manjšine, ki je, namesto da bi vlagala v razvoj in čiste tehnologije, preprečevala energetski obrat v zeleno energijo, ki bi med drugim odpravil ekonomsko ter politično odvisnost od nafte in premoga.
Zdi se absurdno, a zgodilo se je: okolje oziroma njegovo varovanje se je iz teme, ki bi morala biti po svoji logiki (onesnaženje zadeva vse človeštvo, se ne zmeni za meje, narode in oblike političnih vladavin) transpolitična in transnacionalna, spremenilo v predmet boja med politično levico in desnico ZDA, ki je ključna onesnaževalka in zaviralka zaščite okolja ter spodbujevalka boja med razvitimi in nerazvitimi državami, med severom in jugom. Izredno dobro financiran možganski trust ameriške desnice, Heartlandov inštitut, je segrevanje ozračja označil za izmišljijo, za levičarsko zaroto, ki skuša prek ekologije uveljaviti popolni etatizem, zatrtje zasebne pobude in končno uveljavitev komunizma. Ali nacizma. Ali inkvizicije. Niso bili čisto prepričani, a v vsakem primeru nečesa, kar je nasprotno veliki ameriški svobodi. In ta nori konstrukt se je, žal, tako dobro prijel, da jim je uspelo globalno blokirati skoraj vse spremembe in omajati tudi javno mnenje. Dosegli so svoj cilj, ljudje so postali zbegani in nato »utrujeni« od te teme, tako kot mi zdaj ugotavljamo »utrujenost« od sočutja do beguncev. In ta trenutek, ko začnejo državljani gledati proč, je trenutek, ko lahko politika izpelje, kar hoče. Dogovor o zmanjšanju emisij je padel v onesnaženo vodo.
Kako je bilo mogoče ljudi tako prevarati? Naomi Klein v pravkar prevedeni knjigi To vse spremeni ponuja izčrpno pojasnilo. Eno temeljnih je, da so ljudje preslišali znanstvenike, ker bi morali ob tem ponovno prevprašati svoje temeljne ideološke predpostavke, namreč, da je država sovražnica svobode, da je svobodni trg pošten, ker na njem zmagujejo najboljši, da se mora posameznik le potruditi in bo obogatel, da si je naravo treba podrediti, ekologija pa krade delovna mesta. Da bi ZDA, če bi nehale onesnaževati, lahko izgubile dominantni položaj v svetu. Da je solidarnost le ropanje uspešnih.
Ko podnebnih sprememb ni bilo več mogoče zanikati, ker so segle do Washingtona, je sledilo popolnoma brezsramno preračunavanje, kje in za koga bo škoda največja: začeli so odštevati regije, ki jih bo segrevanje uničilo, ker jih bo zalilo morje ali ker jih bo scvrla suša, in preračunavati koristi, ki jih bodo imeli od tega oni, ki živijo dovolj visoko in dovolj na severu, da jih podnebje ne bo uničilo. Zavarovalnice so postale velike zmagovalke CO
2
.In kdo je pri tem odigral ključno vlogo? Trgovinski sporazumi. Tak sporazum je Kitajski, ki umira od smoga, pred leti onemogočil veliko naložbo v vetrne elektrarne, zablokiral indijsko vlaganje v solarno energijo, zablokiral kanadska prizadevanja. Tak sporazum z ZDA nam bo kmalu vsilil v klor pomočene piščance, ki bodo na poti čez Atlantik pokurili na tone in tone nafte, da bi nekdo v ZDA zaslužil, domač piščanec postal »nekonkurenčen«, vaša jetra pa porozna kot politična pamet.
