Nemški parlament je moral po sodni odločitvi objaviti seznam lobistov v nemškem hramu demokracije. Ta je zanimiv predvsem zato, ker gre za lobiste, ki so si vstop v parlament brez vnaprejšnjih terminov zagotovili s pomočjo podpore posameznih poslanskih skupin. Teh seznamov poslanske skupine, kljub zahtevam različnih iniciativ za transparentnost, niso želele razkriti. Najdlje so se razkritju upirali v vladajoči CDU/CSU, v kateri so se zoper odločitev sodišča sredi leta tudi pritožili, a neuspešno.
Večja zasebna podjetja na dnu seznama ali pa jih na njem ni
Čeprav bi pričakovali, da bodo pri poslancih lobistično najaktivnejša zasebna podjetja, je seznam imetnikov posebnih lobističnih izkaznic z dostopom do nemškega parlamenta pokazal, da so najaktivnejši lobisti predstavniki državnih podjetij in institucij. Na prvih mestih po številu registriranih lobistov so se tako znašli državna bančna skupina KfW z 22 lobisti, združenje zdravstvenih zavarovalnic GKV z 21 lobisti, med večjimi državnimi podjetji pa Airbus in Deutsche Bahn. Nekatera večja zasebna podjetja so na seznamu povsem na dnu, na primer iz avtomobilske industrije, ali pa jih na seznamu kljub drugačnim pričakovanjem sploh ni. To seveda ne pomeni, da ta podjetja niso lobistično aktivna po drugih kanalih, na kar opozarjajo v Transparency International.
Objavo seznama lobistov sta po sodni poti zahtevala in dosegla spletni portal abgeordnetenwatch.de, ki bdi nad delovanjem parlamenta, in časnik Berliner Tagespiegel. Transparentnost lobističnih stikov v nemškem parlamentu je že vrsto let velika slabost države. Transparency International je v eni zadnjih študij regulacije lobističnih stikov, ki jih imajo predstavniki različnih interesov s politiki, Nemčijo uvrstil na sam rep transparentnosti. Država je od sto možnih točk zbrala zgolj 23 točk in se tako med 22 evropskimi državami in tremi institucijami, ki so jih preverjali, uvrstila na 16. mesto. Kot zanimivost omenimo, da se je v tej študiji po transparentnosti na vrh uvrstila Slovenija.
Nemčija tako nima uzakonjene obvezne registracije lobistov niti lobističnega kodeksa in predpisanih sankcij v primeru kršitev. Poslancem tudi ni treba razkrivati, s katerimi lobisti so se sestajali in kdaj. Kot velik problem v Transparency International v Nemčiji vidijo tako imenovana vrtljiva vrata, ko nekdanji politiki postanejo lobisti na področjih, s katerimi so se kot politiki neposredno ukvarjali. Med zakonodajalci se sicer pojavljajo pobude, da bi za ministre in državne sekretarje uvedli prehodno obdobje med izstopom iz politike in delom na področju, za katero je bil politik pristojen, da bi tako preprečili, da bi politiki sprejemali odločitve, za katere bi bili kasneje poplačani v novi službi.
Sporni vpliv interesnih skupin
Še en problematičen vidik netransparentnosti v zakonodajnih postopkih je pripravljanje zakonov s pomočjo zunanjih svetovalcev. Nemško zvezno računsko sodišče je v preteklih letih redno ugotavljalo, da ministrstva pripravo tudi najbolj temeljnih zakonov (pre)pogosto prepuščajo zunanjim svetovalcem, s čimer si ti, predvsem odvetniške družbe, zagotavljajo izjemen vpliv na vsebino zakonov. To sicer ni nikakršna nemška posebnost. S tovrstnim močno spornim vplivom na pripravo zakonodaje imamo težave tudi v Sloveniji, konkretno v primeru spreminjanja insolvenčne zakonodaje, o čemer smo v Dnevniku obširno poročali.
Tovrsten sporen vpliv interesnih skupin je tako v Nemčiji prišel na dan na primer pri uvajanju izkaznic energetske učinkovitosti avtomobilov. Da je nemška avtomobilska industrija pripravila zakonodajo po svojih željah, in sicer v korist večjih in težjih terenskih vozil, je prišlo na dan šele po tem, ko je v korist razkritja dopisovanja v zakonodajnem postopku razsodilo sodišče evropskih skupnosti. Iz dopisovanja je bilo razbrati, da je nemška avtomobilska industrija dosegla razvrstitev vozil po energetski učinkovitosti znotraj posameznih kategorij vozil in ne na splošno. Tako so se na primer v najvišje razrede uvrstila tudi nekatera potratna terenska vozila. Iz vrstnega reda nastajanja zakonodaje se je izkazalo, da je osnutek regulacije praktično v celoti pripravila industrija, ne pa za to pristojno ministrstvo.
