Če obstaja trenutek, ko se je začela prevlada Barcelone v klubskem nogometu, potem je to zmaga s 3:0 proti Realu leta 2005. Tedaj so navijači v Madridu vstali na noge in zaploskali vragolijam Ronaldinha, ki je »lomil hrbtenico« najstniškemu Sergiu Ramosu. Deset let kasneje se je marsikaj spremenilo. Spomin na Ronaldinha živi zgolj na videoposnetkih, Sergio Ramos je dozorel v vrhunskega branilca in Realu prinesel ligo prvakov, pri Barceloni sta se upokojila staroselca Carles Puyol in Xavi, zlate žoge pa osvajata Lionel Messi in Cristiano Ronaldo. Toda nekaj je ostalo – dominacija Barcelone. Katalonski ponos kakšno sezono sicer tudi razočara, a se vedno vrne v še boljši verziji. Kot denimo letos, ko so Katalonci osvojili štiri lovorike in z novo ekshibicijo nadigrali kraljevi klub s 4:0.
V zadnjem desetletju so igro Barcelone zaznamovali trije trenerji. Najprej Nizozemec Frank Rijkaard, ko sta Ronaldinho in Samuel Eto'o nasprotnika napadala s hitrimi in neposrednimi akcijami. Nato Josep Guardiola s tiki-tako, ko so novo dimenzijo nogometa razvili Xavi, Andres Iniesta in Lionel Messi. In zdaj še Luis Enrique, ki je združil oba koncepta. Tako Barcelona na trenutke zadržuje žogo s številnimi podajami vstran in nazaj proti branilcem, že naslednji trenutek pa izvede protinapad z neposrednimi podajami v prazen prostor nasprotnika. Lep primer so zadetki proti Realu. Pri prvem so nogometaši Barcelone nanizali 37 zaporednih podaj, ko so se žoge dotaknili prav vsi igralci v polju. Že pri drugem golu so igralci Barcelone potrebovali le tri podaje (in nekaj preigravanj Inieste), da so prišli od sredine igrišče do Realove mreže.
V obeh primerih je pri Barceloni ključen moštveni duh. Zvezdniki Messi, Neymar in Luis Suarez so se podredili ekipi, zato so ustvarili najboljši napad na svetu. Skupno so v letu 2015 zabili 125 golov. Med klubi je le Bayern zabil več golov kot pri Barci trije nogometaši. Toda bistvo igre Barcelone je skrito v Sergiu Busquetsu. Centralni vezist katalonske zasedbe ne zabija golov niti ne prispeva največ asistenc. Ključna je njegova nogometna inteligenca, ko zna zadržati žogo in narekuje ritem igre. Včasih je dovolj, da se žoge sploh ne dotakne, ampak se pravočasno postavi v prazen prostor, s čimer zapre možnost, da bi nasprotnik razvil protinapad. Vse to so podrobnosti, ki ne navdušujejo širših množic, medtem ko ima Busquets pri vseh trenerjih zagotovljeno mesto v prvi postavi. Morda celo pred Messijem. Kljub temu Busquets sploh ni bil na seznamu štiridesetih nogometašev, ki so bili v konkurenci za nagrado zlata žoga.
Katalonci so tekmecem še bolj zbili samozavest, ko so v ligi prvakov nadigrali Romo s 6:1. Občutek je, da je Barcelona na povsem svoji in nedostopni ravni. Kot da ji nasproti stojijo mladinske zasedbe in ne profesionalni nogometaši. Glavno vprašanje torej je, kako Barcelono ustaviti.
Odgovor se lahko skriva v istih tekmah, ko je Barca najbolj blestela. Kajti tako Real kot Roma sta imela obilo priložnosti, da bi Barceloni zabila kup zadetkov, a so napadalci iz Madrida in Rima streljali s slepimi naboji. Odveč ni niti podatek, da je Barcelona letos že na treh tekmah prejela štiri zadetke – proti Athleticu Bilbau (španski pokal), Sevilli (evropski superpokal) in Celti Vigo (španska liga). Izgubila je tudi proti Sevilli v španski ligi, ko ni imela sreče, saj je žoga letela v okvir vrat in ne v mrežo.
