Intervju z Aljažem Bedenetom: Čas je pokazal, da sem se odločil prav

Ko rečem, da sem doma, mislim na obe državi, Slovenijo in Veliko Britanijo. Še vedno je tako. Rad pridem v Ljubljano k družini in prijateljem.

Konec lanske sezone sem se poškodoval, kar se je izkazalo za pozitivno. Imel sem več časa, da sem se dobro pripravil. Pri sebi sem razčistil veliko stvari – česa si želim in kaj bi rad dosegel. Ugotovil sem, da ne potrebujem večje količine treninga, ampak pametnejše delo. Ostal sem z isto ekipo, ki jo imam od aprila 2014. Več časa sem posvetil kondicijski pripravljenosti, zato sem letos šele drugič končal sezono brez poškodbe. Bilo je nekaj zdravstvenih težav, toda le manjše poškodbe. Že na začetku, na turnirju v Chennaiju, ko sem igral v finalu, sem videl, da lahko igram dober tenis.

Do letos je bila v meni še vedno prisotna slovenska miselnost, da smo lahko veseli, če smo v tenisu med najboljših sto na svetu. Dolgo smo v Sloveniji le sanjali, da bi imeli nekoga med najboljših sto, čeprav je Gregu Žemlji nato uspelo priti med najboljših petdeset. Tudi jaz sem si vseskozi govoril, da moram priti med najboljših sto, toda nato sem se odločil, da hočem še višje. Če si zdrav, potem ni težko obstati med stoterico, toda če želiš višje, moraš več investirati. Ob sebi ves čas potrebuješ teniškega in kondicijskega trenerja. Za napredovanje moraš nekaj narediti. Postavili smo si načrt, ki se ga držimo vsak dan.

Težko rečem, a najbolj sem si zapomnil obračun z Gillesom Simonom v Winston-Salemu. Zmagal sem po treh nizih, toda naslednji dan sem bil povsem uničen. Po treh urah igranja mi je vzel veliko energije.

O številkah nerad govorim, toda izboljšam lahko še veliko dejavnikov. Predvsem konstantnost v rezultatih. Letos sem lahko prišel do prestižne zmage, nato pa sem naslednji dan izgubil proti nižje postavljenemu igralcu. To se je dogodilo prevečkrat. Če lahko postanem stabilnejši, bom prišel višje. Prvi cilj bo, da pridem med nosilce na turnirjih za grand slam. Sposoben sem premagovati najboljše, toda ne smem se zadovoljiti z danim trenutkom.

Ravno v konstantnosti. Letos sem premagal precej igralcev, ki so med najboljših 25 na svetu, nato pa sem naslednji teden izpadel v kvalifikacijah. Pri meni je preveč nihanj, toda v igri sem dokazal, da sem konkurenčen tudi najboljšim.

Nikogar nisem podcenjeval, saj vem, da ti lahko kakšen igralec ne ustreza, čeprav je slabši na lestvici. Problem je bilo preveliko zadovoljstvo, ko sem prišel do odmevne zmage. V tenisu ti vsak dan prinese novo tekmo, ko preteklost nima več veljave.

Na začetku leta sem čutil nekaj bolečin, a zaradi menjave loparja, ki sem ga nato takoj spet zamenjal nazaj. To je bila edina težava. Težave z zapestjem so bile bolj posledica slabše psihične pripravljenosti.

Tukaj je vse bolj usmerjeno v kariero. Osredotočim se lahko le na svojo igro, kar je največja razlika. Kadar koli pridem domov, je vse takoj posvečeno tenisu.

Trenutno financiram skoraj vse sam. Kar dobim na turnirjih, vložim naprej v lastno kariero. Če hočeš imeti s seboj ves čas teniškega in kondicijskega trenerja, je to velik projekt, ki stane. Toda gre za strošek, ki se na koncu obrestuje z boljšimi rezultati. Zdaj čutim, da izkoriščam svoj potencial.

Na turnirju v Umagu sem začutil, da me ljudje bolj razumejo. Enake odzive mi iz Slovenije sporočajo starši. Vem, da je bilo čudno poslušati, kako želim med najboljše in da hočem boljše pogoje, ko sem bil 160. na svetu. Zdaj, ko sem 45., je drugače, čeprav so še vedno ljudje, ki name gledajo le po državljanstvu. Čas je pokazal, da sem se odločil prav.

To sem povedal že večkrat – ni res, da so vlagali vame. Imam vse dokaze, ki govorijo drugače. V to se ne mislim več spuščati. Sem povsem miren, saj vem, kakšna je resnična zgodba. Vse te igrice niso naklonjene športniku. V preteklosti sem bil večkrat užaljen, kakšne so bile reakcije športne panoge, ki bi morala pomagati igralcu in ne sebi. Od teh govoric želim biti čim bolj oddaljen.

Natančnih pogojev ne poznam, a vidim, da so dobro organizirani. Meni so pomagali pri pridobitvi državljanstva in pri vlogi za nastop za Veliko Britanijo v Davisovem pokalu. Čutim večjo povezanost, saj so na moji strani.

Seveda mi je žal, toda počutil bi se nelagodno. Vpoklic bi sprejel le v primeru, če bi se strinjali vsi igralci, saj nisem naredil nič za britansko uvrstitev v finale. Občutki so zelo različni, toda vse se zgodi z razlogom. Ne glede na to, kakšna bo končna odločitev, bo za nekaj dobra.

Vlogo za britansko državljanstvo sem oddal pred letom 2015, ko so spremenili pravila. V pravilih piše, da se lahko naredi izjema, če jo dovoli mednarodna teniška zveza ITF. Na takšno izjemo tudi upamo.

Zagotovo se zdaj bolje razumemo. Trenirali smo skupaj, družili smo se tudi na turnirjih. Odnos se je spremenil na bolje. Ni jim vseeno, da bi igral za Veliko Britanijo, a verjetno bodo sčasoma spoznali, da je zdrava konkurenca vedno dobrodošla.

Spoznal sem ga na treningih. Je eden bolj mirnih igralcev na turneji. Skupaj z bratom Jamiejem sta pozitivni osebi. Ni veliko takšnih športnikov, ki so vrhunski v svojem poklicu in zraven še normalne osebnosti. Na skupnih treningih sem užival. Upam, da jih bo še več, saj mi koristijo.

Razlika je, a to je naloga mojih agentov, ki me morajo iztržiti. S tem se ne obremenjujem. Zame je ključno, da igram čim boljši tenis, ker le tako bom več časa na televizijskih zaslonih. Če ni rezultatov, me ne more nihče tržiti. Pomagajo lahko le dobri rezultati.

Ni se spremenil. Kadar se vidimo na turnirjih, se družimo in gremo na večerjo. Če kdo pride do dobrega rezultata, si čestitamo.

Po vsem, kar se je dogajalo, bom do konca kariere nastopal pod zastavo Velike Britanije. Za slovensko reprezentanco ne bom igral v nobenem primeru, tudi če v Davisovem pokalu ne dobim dovoljenja za igranje za Veliko Britanijo.