Kultivirana ženska proti divji ženski
V slovenščini lahko beremo njeno drugo knjigo, ki je izšla deset let po prvencu – roman Dnevi zavrženosti. V njem se ne zgodi kaj dosti, izvemo pa vse, kar smo o prebolevanju hoteli vedeti, in tudi tisto, česar nismo. Protagonistka in pripovedovalka Olga, ki jo v prvem prizoru zaradi mlajše ženske zapusti mož, je v romanu neznosno blizu. Vsak čustveni nihljaj se prelije v besede, v pisavi Ferrantejeve dobijo domovinsko pravico najbolj zavrženi mehanizmi človeške duševnosti. Ferrantejeva v Dnevih zavrženosti – kakor tudi v svojih drugih delih – ne pripoveduje nove zgodbe, vendar v stare zgodbene modele postavlja nove like, ženske, in povsem novo govorico. Govorico, ki ne lepotiči, kadar se lepotičiti ne da, govorico, ki se, kakor je povedala avtorica sama, trudi udomačiti resničnost, ne da bi jo banalizirala. Dejstva se srečujejo z metaforo, realizem se peča s halucinacijo – kakor je značilno za vsak psihični napor. Najbolj fascinantna rezina Dnevov zavrženosti je prikazovanje dvojnosti, napetosti med kultivirano materinskostjo in tistim delom ženske psihe, ki ostaja nedotaknjen, razdivjan, nevaren. Romani Ferrantejeve imajo mitični naboj, ki bi ga, ironično, v jeziku psihoanalize lahko imenovali realno. »Vendar se mi ni vedno uspelo zlivati z ljubeznivo in močno podobo, h kakršni sem stremela.«
Ferrantejevski feminizem
Njena dela so prepredena z emocionalnimi poškodbami in hkrati nenavadno feministična, kot bi nam avtorica hotela reči: »Poglejte, na kakšne načine ženske trpijo in na kakšne načine to premoščajo. Poglejte, kako tiho je njihovo trpljenje in premoščanje ter kako jim v veliki meri uspe, da postanejo boljše.« Avtorica ve, da tiho trpljenje žensk ni vselej prva izbira, temveč družbena prisila. Njeni romani si prizadevajo za družbeno potrditev bolečine, vezane na udarce mizoginije in seksizma, ki se skozi življenja žensk valijo iz dneva v dan – včasih glasneje, včasih bolj zvito. Njena revolucija je v tem, da je pokazala, kako so razgrajene identitete, vezane na latentno ali povsem razživeto nasilje nad ženskami, lahko največ socialni problem in najmanj relevantna literarna tema.
Avtorica ve, da se izpostavljanja specifično ženskih čustvenih okvar bojijo tako feministke kot tradicionalistke, oblikovane za družinsko rabo – prve zato, ker lahko artikulacija posebnosti ženske psihologije vselej vodi do segregacijske zlorabe, druge pa so prepričane, da svojih okvar svetu ne smejo kazati, saj so te tako ali tako drugorazredne. Avtorica hkrati ve, kakšno škodo je čustvenemu gibanju žensk prizadejalo čvekanje o »moči« žensk, ki se izkazuje zlasti v molku. Če boš svoje notranje viharje zamolčala, boš izpolnila svojo družbeno vlogo, poslušamo od malega, Ferrantejeva pa v takšno represijo pritegne svojo varianto moči, namreč resnico. Težko je verjeti, da se literatura vsakokrat, ko mora skozi duri pripustiti ženske glasove, tako rada obotavlja. Romani Ferrantejeve so popravek zgodovinske zablode, hkrati pa tudi lakmusov papir socialnih potlačitev: če nas prikazovanje ženskih občutkov ponižanja in sramote spravlja v takšno nelagodje, potem okoli tega še stojijo tabuji. Ni je stvari, ki ženski ne bi pristajala, in ni ga neujemanja, ki bi se ga Ferrantejeva bala.
