Knjige imamo že dva tisoč let in trenutno smo v prvih tridesetih letih povsem novih razmer. Še več sto let bo minilo, preden bomo vedeli, kam bo šel razvoj. Trenutno smo še na začetku, zato se nam zdi vse še tako razburljivo.
Kar pa po vaših besedah ne velja za založništvo, ki je v krizi. Kaj je njegova največja grožnja? Internet?Internet sam po sebi ni grožnja za založništvo. Grožnja je lahko le način, na katerega se založniki odzivajo na internet. Splet ni na noben način spremenil osnovnih struktur – pisatelji knjige še vedno pišejo, založniki jih izdajajo in prodajajo v tiskani ali v e-obliki. Ko se pogovarjamo o knjigah na internetu, se pravzaprav pogovarjamo o Amazonu, v katerem je skoncentrirane toliko moči. Pravo vprašanje je torej, ali lahko knjige na internetu in Amazonu soobstajajo. Upati moramo, da lahko, ker je to v tem trenutku edini konj, na katerega lahko stavimo. Če verjamemo, da imajo knjige in internet svetlo skupno prihodnost, jo lahko tudi zgradimo.
Kljub založniški krizi število založnikov v zadnjem času narašča. Kako je to mogoče?Odgovor je preprost – zato, ker ni bilo še nikoli lažje postati založnik. Včasih je bilo za začetek potrebno veliko kapitala, danes pa lahko založniki začnejo na digitalni platformi, tiskajo lahko v mnogo manjši nakladi, internetna promocija je precej poceni. Stroški so se res precej zmanjšali, vsa internetna orodja zadeve zelo olajšajo, a ljudje pozabljajo, da je založništvo industrija z veliko zankami, zato ta posel podcenjujejo in veliko novih založnikov bo propadlo.
Zakaj ne bi vsi enostavno izdajali knjig v samozaložbah?Nekateri avtorji jih zagotovo bodo. Veliko presenečenje britanskega knjižnega trga preteklega leta je, da je postalo samozaložništvo res priljubljeno, na tak način ogromno avtorjev veliko zasluži. A piscem je večina dela, ki ni povezana s pisanjem knjig, navadno skrajno odveč. Založniki na drugi strani poskrbijo za celostno pripravo knjige, od ilustracije na naslovnici do izbire papirja in marketinških strategij. Opravijo uredniško delo, obenem pa vedo, kako ustvariti trg za določeno knjigo. Vse to povzroči na koncu ključne razlike pri prodaji. In nazadnje – založniki so pravzaprav kapitalisti kulture, ki jih ni strah tveganja. Avtorjem za delo največkrat plačajo vnaprej, še preden je izdan kateri koli izvod. Velikokrat torej pisatelji s knjigo zaslužijo, četudi se ta ne bo prodajala.
Kakšen bo torej založnik prihodnosti?Založnik bo moral biti knjižni kurator. Dejstvo je, da imamo preveč knjig, ne le knjig, tudi preveč filmov, preveč glasbe, ves čas imamo preveč opcij. Založnik bo torej moral pokazati, da ima dovolj znanja in sposobnosti, da bo odločil, katera od tisočih knjig tam zunaj si zasluži objavo. Moral bo biti še hitrejši in še spretnejši, moral se bo znati spremeniti in razvijati. Založniki so bili skozi zgodovino vedno tisti, ki so živeli na samem robu tveganja. Izumili so tisk, že zelo zgodaj so uporabljali parni pogon, izumili so nove vrste kapitalizma in industrijske organizacije, avtorsko pravico in intelektualno lastnino. Njihova je celo ideja obdarovanja za božič in ideja dostopnih knjižnih polic v trgovinah. Celo internetna prodaja je založniška ideja, saj so bile knjige prvi izdelki, ki so se prodajali na internetu.
Zgodovina dokazuje, da so bili založniki vedno pripravljeni na spremembe. V zadnjih petdesetih letih pa so obstali, ves čas se samo še ozirajo nazaj. Želel bi si torej, da bi bil založnik danes bolj podoben založniku iz preteklosti – nekomu, ki bo pripravljen tvegati in zajahati valove sprememb in napredka, ne pa, da se mu upira.
Kako bo književna produkcija majhnih dežel, kot je slovenska, preživela na digitalnih platformah?Lokalne vlade bodo morale narediti vse, kar je v njihovi moči, da podprejo lokalne založnike. Zdelo se bo, kot da s tem delajo usluge posameznikom, a gre za večjo stvar – za narodno kulturo, jezik in dediščino. Nobenega dvoma ni, da bo internet vse kulture stlačil v eno ogromno, množično globalno kulturo in v en jezik. Angleščina je preprosto tako dominantna, da celo z britanske perspektive vidimo, da pohodi vse, kar ji pade pod noge. Upam, da bodo slovenski založniki in vlada naredili vse, kar je mogoče, da se uprejo temu velikemu valu. A ne slepimo se – gre za uničujoči val. V Britaniji smo v tem procesu že izgubili toliko lastne kulture.
Akademska sfera se vse bolj nagiba k čim bolj dostopnim informacijam in znanju. Kaj to pomeni za znanstvene založbe?Znanstvene založbe imajo trenutno večji zaslužek kot kdor koli v založniškem svetu. Svojevrstna norost je, da država najprej univerzi plača znanstvene raziskave, nato pa še enkrat avtorske honorarje za objavo. Najboljše znanstvene založbe tako že eksperimentirajo z odprtim dostopom do njihovih knjižnih izdaj, a je njihova prihodnost kljub temu precej nepredvidljiva, saj jim bodo bralce prevzele platforme medvrstniške pomoči. Pozitivna plat je, da ni bilo znanje še nikoli tako zastonj, negativna pa, da ne bo urednika, ki bi odločal o tehtnosti gradiva.
