Dejansko ta inštrument ni tako zelo neznan, skriva se pod imenom bariton, in ni ga pihalnega orkestra v Sloveniji, ki ne bi imel vsaj štiri ali celo šest baritonistov. Vendar se mnogi strinjajo, da to poimenovanje ni najboljše, ker bolj asociira na pevca kot na trobilca. Imen za evfonij in podobno zveneče inštrumente je mnogo, to pa ustvarja zmedo. Slovenci smo ime bariton povzeli po nemškem prostoru, kjer pa se čedalje bolj uveljavlja ime evfonij, medtem v Avstriji podobno glasbilo imenujejo tenor horn, v Franciji pa sax horn.
Prvi je ime evfonij sicer izpisal mojster iz weimarske delavnice konec 19. stoletja. Slovenski evfonist Luka Einfalt pojasnjuje: »To je bil čas razcveta izdelovanja raznoraznih trobil. S pojavom industrijske revolucije so izdelovalci prišli do novih tehnoloških postopkov, izumili so recimo rotacijski val, pozneje še piston. Vsak je izumil nekaj novega, čeprav je dostikrat šlo za inštrument z enakim ciljem. Vsak ga je tudi po svoje poimenoval in zmeda je ostala do danes.«
Vijugasto do evfonija
Luka Einfalt, zdaj učitelj nizkih trobil in komorne igre, je ta inštrument najprej imenoval tenorska tuba, saj dejansko izhaja iz družine tub. »Ampak ko sem pošiljal ponudbe za razne nastope, se je izraz 'tenorska' enostavno pozabil in naenkrat sem postal 'tubist'.«
Iz evfonija se je specializiral šele pri prof. Thomasu Rüediju v švicarskem Luzernu in kot prvi Slovenec pridobil diplomo iz tega inštrumenta, do tja pa je ravno zaradi zmede na tem področju prišel po zelo vijugasti poti. Pri desetih letih je začel igrati trobento, v najstniških letih so sestavili »oberkrainerski« bend, kjer je pretiraval in preobremenil ustnice, iz tega razloga pa mu v kamniški godbi, kjer je igral, predlagali bariton.
Ker se je dobro znašel na baritonu, so ambicije zrasle. Na srednji glasbeni šoli evfonija še niso poučevali, zato se je naučil pozavno in opravil sprejemni izpit, s pozavno je potem tudi diplomiral. Vmes pa so na srednji šoli zagnali program tuba in druga konična trobila, zato je še enkrat postal dijak. Po treh letih se je znova vpisal na akademijo z evfonijem, ker pa tega inštrumenta pri nas uradno ni mogoče študirati, se je vpisal v razred tubistov in diplomiral še kot tubist. »Slovenija je majhna, in če bi se uradno prijavil na prosto mesto tubista v kakšen orkester, bi požel veliko smeha, saj me še nihče ni videl igrati tube.«
V sodobni literaturi odslej tudi slovenska
Na mestih evfonistov v orkestrih sedijo torej baritonisti oziroma tubisti ali pozavnisti, ki so se tega inštrumenta priučili, in če po besedah Einfalta prištejemo še vse »oberkrainerske« bende, je v Sloveniji okrog 700 glasbenikov, ki igrajo evfonij in njemu podobne različice. To trobilo je namreč tudi sestavni del klasičnega Avsenikovega »oberkrainer« kvinteta, ni pa povsem enako: »oberkrainerski« bariton ima odmevnik obrnjen naprej, s čimer basovske udarce takoj odnese naprej, medtem ko ima evfonij odmevnik obrnjen navzgor, zaradi česar zveni mehkeje.
Do Einfaltove spodbude slovenskim skladateljem je v našem prostoru obstajala samo ena skladba za evfonij, Preludij in caprice Tomaža Habeta. Poleg te skladbe so se na plošči znašle še nove skladbe Davida Beovića, Nenada Firšta, Črta Sojarja Voglarja, Jake Puciharja ter priredba Pavla Mihelčiča. »Skladbe so v primerjavi s tujo literaturo zelo tehtne, vsekakor med evfoniste prinašajo svež slog in melos v sicer prevladujoči angleški in ameriški literaturi,« še ugotavlja prvi uradni slovenski evfonist.
