Tudi nevladni sektor ni izkoristil svoje priložnosti, da bi odločno podprl poziv nacionalnega sveta, četudi so nevladniki nedvomno v najbolj nezavidljivem položaju in so do številnih potez ministrice utemeljeno kritični. Mnoge je zaskrbelo za usodo NSK, ki je napovedal svoj odstop, če Cerar poziva ne bo vzel resno, saj bi to pomenilo, da si bo ministrica svet lahko oblikovala po svojem okusu, torej imenovala nekoliko bolj spravljive člane in s tem utišala enega redkih kontinuirano kritičnih glasov na njen račun. Pomenljiv pa je razkol med mnenjem na ulici in mnenjem, ki so ga kulturniki pripravljeni zagovarjati javno. Ni namreč takega kulturnika, ki neuradno ne bi kritiziral kamniške ministrice in bil prepričan, da se kulturnemu resorju slabše še ni godilo.
Opisano je prelepa ilustracija tega, kako se v kulturi res vsakdo zgolj bori za svoj delež drobtinic in ščiti svoj fevd. Logična posledica je, da ko gre zares, nihče ni pripravljen zastaviti svoje besede ali česar koli tvegati. In tako doslej edini javni poziv k razrešitvi ministrice, ki je vsebinsko nedvomno dobro argumentiran, ostaja brez odločne podpore kulturne javnosti ter s tem brez pomembnega deleža tehtnosti in celo legitimnosti. Ob pomanjkanju širše podpore v kulturi ima predsednik vlade odličen alibi, da pozivu ne nameni zaresne pozornosti, če pustimo ob strani okoliščine, v katerih ima za ministričino razrešitev tudi politično povsem zvezane roke.
Kulturna politika ima v tem trenutku vse probleme, ki jih kot razloge za razrešitev navaja NSK: politično, nestrokovno, konfliktno ministrico, ki ji je uspelo še dodatno znižati kulturni proračun in z ministrstva odgnati več strokovnih kadrov. Ministrico, ki se brez vsakršne vizije problemov seveda ne more lotiti reformno, lahko pa drobnjakarsko popravlja zakone.
A to ni glavni problem kulturne politike, kot je pretekli teden na seji NSK stanje v slovenski kulturi izvrstno diagnosticirala kulturna menedžerka na Nizozemskem Tanja Mlaker. Glavni problem je, da je kulturni sistem zaprt sam vase in da so vsi njegovi večji protagonisti obremenjeni z lastnim položajem v njem. Tako nevladni kot javni sektor sta neodločna, ko pride do pomembnih vprašanj, zato ni nenavadno, če je pri vprašanju reform neodločna tudi kulturna politika. Na neuspeh obsojen poziv k razrešitvi je prinesel pomembno ugotovitev: želja po spremembi med kulturniki ni dovolj velika. Rodi in artikulira se namreč lahko le tam, kjer so razmere dovolj boleče za vse. Mnogim očitno še vedno povsem ustrezajo.
