Popart ni koherentno gibanje ali smer s trdno zakoličenimi postulati, ampak širši fenomen, ki je med 50. in 70. leti 20. stoletja simultano odrazil duha časa povojnega sveta. Z znatno mero humorja in ironije ter kičasto ikonografijo je nastavil ogledalo družbi, ki je brezbrižno uživala sadove postindustrijske dobe, kot so razmah potrošništva in razvoj množičnih medijev, oglaševalske industrije in popularne kulture.
Popart se je sprva razvil v Veliki Britaniji, kjer sta v 50. letih Eduardo Paolozzi in Richard Hamilton v nasprotju z dominantno doktrino abstraktne umetnosti začela ustvarjati narativna dela, v katerih sta v mešanih tehnikah kolaža in asemblaža izražala plehkost na materializmu utemeljene družbe. S tem sta na svojstven način nadaljevala nasilno prekinjeno tradicijo avantgardnih gibanj, ki so prisegala na politični angažma in rabo vsakdanjih materialov. Sledili so jima ameriški umetniki, Jasper Johns, Andy Warhol in Robert Rauchenberg, ki so nemudoma zasedli vidna mesta na umetnostnem trgu.
Dvakrat Ludwig
V Ludwigovem muzeju v Kölnu in v dunajskem MUMOK je bila v začetku letošnjega leta razstava Ludwig goes pop, ki je predstavila zbirko nemških industrialcev Irene in Petra Ludwiga, strastnih zbiralcev poparta. Z njim sta se seznanila sredi 60. let in bila deloma zaslužna za njegovo popularizacijo v celinski Evropi, kjer je postal splošno prepoznaven in relevanten po naskoku na Beneški bienale (1964) in kasselsko Documento (1968). Trenutno je v Ludwigovem muzeju sodobne umetnosti v Budimpešti na ogled razširjena edicija te iste razstave, ki pod naslovom Zgodba z vzhoda predstavlja odvode poparta v deželah vzhodne Evrope in Jugoslavije, tudi dela umetnikov iz Slovenije – Milene Usenik, Zmaga Jeraja, Borisa Jesiha, Janeza Logarja in Marka Pogačnika. S tem so avtorji razstave pokazali na prisotnost popularne kulture v likovni umetnosti tudi onkraj prevladujočega umetnostnozgodovinskega diskurza zahoda.
Pop obrobje v galeriji Tate Modern
Še drznejše in bolj analitično pa so k obravnavi smernic poparta pristopili v londonski galeriji Tate Modern, kjer je na ogled obsežna razstava The world goes pop, ki se osredotoča na njegove obrobne inkarnacije – avtorje iz Latinske Amerike, Azije in vzhodne Evrope. Tudi v tem primeru je kustosom uspelo razširiti klasični diskurz o popartu ter pokazati prakse, ki presegajo običajno cinično nanašanje na kulturo potrošnje. Dela teh na globalni ravni neznanih avtorjev v odvisnosti od konteksta prostora in časa naslavljajo zlasti fenomene družbenih neravnovesij, medijske cenzure, feminizma, vojne, represije in državljanskih pravic. S tem je osvetljen močan lokalni značaj umetnosti, ki je prekinila tradicionalno delitev na visoko umetnost in popularno kulturo. Ob sprehodu skozi gosto postavitev, ki je razdeljena na deset tematskih sekcij, obiskovalec spozna, da so ti ustvarjalci v 60. in 70. letih, praktično sočasno z ameriškimi zvezdniki, gradili povsem avtohtone in često angažirane prakse.
Na posebej izpostavljenem mestu ob vhodu v razstavišče sta umeščeni deli, ki kot pars pro toto zaznamujeta vso razstavo. Slikarska alegorija Socialistični realizem in Popart na bojišču (1969) španske skupine Equipo Cronica poudarja formalno bližino teh dveh diametralno nasprotnih smeri moderne umetnosti. Ob njej stoji triptih Festival lutk (1966) japonskega slikarja Ushia Shinohare, ki kritično naslavlja domače stanje duha tedanjega časa, na primer fenomen amerikanizacije japonske družbe. V tem duhu represivne režime lastnih držav, nenehne vojne, lepotne ideale ali emancipacijo žensk upodablja na desetine drugih umetnikov, med njimi tudi trije iz nekdanje Jugoslavije, Boris Bućan, Sanja Iveković in Dušan Otašević.
In v Mariboru
V podobni maniri, le v manjšem obsegu in lokaliziranem kontekstu, bo zastavljena razstava v Umetnostni galeriji Maribor, ki bo prihodnjo pomlad osvetlila in analizirala tendence poparta v Sloveniji.
Ob vsem tem se seveda postavlja vprašanje, zakaj je popart prav zdaj ponovno tako aktualen? Četudi je časovno pogojen, pravzaprav nikdar ni zares izginil z obzorja, saj ga je v različnih inkarnacijah, zlasti na umetnostnem trgu, mogoče zaslediti tudi danes. Pop estetika je kljub svoji izvorno angažirani usmeritvi še vedno izredno iskana in priljubljena med (premožnimi) ljubitelji umetnosti.