Gre za napovedana kazniva dejanja, pri katerih je prisotnih več dejavnikov tveganja, kot je med drugim dolgoletno intimnopartnersko nasilje, ki se generira na osnovi neenakomerne prerazporeditve moči med partnerjema, ter gre za odnos podrejenosti in nadrejenosti. Pri tovrstnih umorih gre najpogosteje za neko končno ultimativno dejanje povzročitelja nasilja, s čimer ta potrdi moč nasilneža. Raziskava je pokazala, da so se dejavniki tveganja kazali tudi skozi dlje časa trajajoče grožnje, nasilje in zalezovanje. Toda okolica pa tudi žrtve same so pogosto podcenjevale resnost situacije in si niso mislile, da je njihov partner zmožen tudi umora ali poskusa umora. Čeprav je bil že prej dlje časa nasilen.
Kako so se na dlje časa trajajoče nasilje odzvale institucije?V tretjini primerov je bilo nasilje prijavljeno na centre za socialno delo in policijo, v precej več primerih pa so bile z nasiljem seznanjene druge institucije, denimo zdravstveni domovi. Kadar na žrtvah ni bilo fizičnih posledic nasilja, temveč »samo« psihične, je bila pomoč zelo pomanjkljiva. Tega niti ne razumem kot malomarno delo institucij, ampak kot preprosto dejstvo, da ponekod o tej problematiki niso dovolj podučeni. Tudi raziskav s tega področja je premalo. Moja želja za naprej je delo s povzročitelji nasilja. V moji zadnji raziskavi se je pokazalo, da gre pri moških storilcih pogosto za nesamozavestne posameznike, ki nasilje izvajajo le nad šibkejšimi od sebe. V obravnavanih primerih je bila samo tretjina storilcev takšna, ki je imela težave s kriminaliteto tudi zunaj doma.
V 58 odstotkih obravnavanih primerov se je zgodil umor oziroma poskus umora po tem, ko je partnerica nasilneža prekinila razmerje ali prekinitev vsaj napovedala. Če prav sklepam, je ključno, da se te ženske predhodno poduči, kako na varen način oditi oziroma se logistično pripraviti na odhod?Odločitev ženske, da se nasilnemu partnerju postavi po robu oziroma ga zapusti, je lahko sprožilec morilskega vedenja pri njem, ki s tem potrjuje lastno moč. V teh primerih se nasilje praviloma nadaljuje v obliki zalezovanja in groženj, s ciljem doseči vrnitev partnerke. Ko so ti moški dokončno doumeli, da se partnerka ne namerava vrniti, so posegli po smrtonosnem nasilju. Kljub temu pa je za žrtve najpomembneje, da nasilni odnos prekinejo. Zato jim je poleg institucionalne zaščite treba zagotoviti tudi poduk o tem, kako naj se zaščitijo. Kdaj partnerja ne smejo spustiti v bližino, mu odpreti vrat ali se z njim dobiti na samem. Storilci pogosto zahtevajo še zadnje srečanje, zadnji pogovor, ampak izkaže se, da imajo takrat že v načrtu umor.
Izstopajoč podatek je, da so bili v skoraj tretjini obravnavanih primerov umorov in poskusov umora priča incidentu otroci. Hkrati pa je eden izmed štirih dejavnikov, ki jih opažate pri storilcih, poleg alkohola, finančnih težav in duševnih ter osebnostnih motenj tudi viktimiziranost storilcev v otroštvu. Torej so ti otroci, ki so bili priča umoru svoje matere, potencialni morilci svojih bodočih partnerk. Kako prelomiti ta začarani krog?Ta korelacija obstaja do določene mere. Toda treba je biti pozoren in ne preveč posploševati. Konec koncev se dve tretjini storilcev z nasiljem v otroštvu nista srečali. Vzroke je treba iskati v širšem družbenem kontekstu. Če je nekdo viktimiziran v otroštvu, je to dejavnik tveganja. Predvsem v smislu, da je bil kot otrok priča nasilju očeta nad materjo in zato lahko naprej prenese ta vedenjski vzorec in dojemanje odnosov med spoloma. Smo pa včasih priča tudi obrnjeni zgodbi, ko se prav otroci močno uprejo nasilju. Predvsem dečki so včasih pomemben steber, ki lahko zaščiti mamo in se zoperstavi očetu.
V raziskavi ste ugotovili, da molk žrtev ni zgolj posledica strahu, temveč tudi sramu pred okolico in razumevanja podrejene vloge ženske v družbi. Kaj lahko torej družba naredi, da minimalizira vsaj dva vzroka za molk?Sram je odziv na miselnost okolice, ki pogosto napačno razume, kaj pomenijo odnosi in kaj pomeni konflikt. Zelo problematično je, če žrtve v svojem mikrookolju naletijo na zidove, ko se obrnejo po pomoč. Prijatelji in ožji družinski krog so lahko za žrtve nasilja prva odskočna deska ali pa zid. Če pri njih dobijo podporo, gredo lažje naprej, če naletijo na zid, pa ne. Ženske žrtve partnerskega nasilja pogosto slišijo, da naj poskušajo potrpeti in da je to del odnosov. Pogosto gre tudi za ženske, ki drugačnega odnosa kot nasilnega niti ne poznajo.
Včasih se zgodi tudi kaj »netradicionalnega«. Ravno danes (v času pogovora, op. p.) je bila v Kranju obsojena 56-letna ženska, ki je ubila svojega 70-letnega moža, ki jo je več let trpinčil. Delež partnerskih umorov, v katerih so vloge glede na spol zamenjane, je nizek, zanima pa me, ali so okoliščine in dejavniki pri teh umorih podobni ali prav tako zamenjani?V Sloveniji ugotavljamo od nič do dva umora moških partnerjev na leto in nekje od sedem do deset umorov ženskih partneric (v vlogi žrtve, op. p.). Analizirala sem tudi takšne primere in ugotovila, da gre za drugačno dinamiko. V enem primeru je šlo resnično za dlje časa trajajoče psihično nasilje ženske nad partnerjem, ki ga je na koncu tudi umorila, pri preostalih pa so bila to dejanja žensk, ki so se odzvale na dolgoletno maltretiranje in niso videle drugega izhoda. Takšno dinamiko potrjujejo tudi različne mednarodne raziskave. Zato velja, da je intimnopartnersko nasilje moškega nad žensko dejavnik tveganja tako za umore žensk kot tudi umore moških.
