Vse se začne pri želji po nadzoru. Sicer ne govorim o nadzoru prebivalstva, temveč o nadziranju dogodkov znotraj sistema, katerega del smo vsi. Demokracija. Pravna država. Liberalna ekonomija. Ščitenje pravil igre je pri vseh sistemih ena od osnovnih postavk. Vedno je tam nekje zunanji sovražnik.
Obramba pred »napadi na naš način življenja« je od leta 2001 postala priljubljena fraza za kakršnekoli ukrepe proti temu. Terorizem enajstega septembra je pripeljal prvo generacijo države nadzora. Terorizem v Parizu je napovedal prihod druge generacije. A težava je ravno v tem, da smo porabili več kot deset let za izgradnjo sistema, za katerega se je izkazalo, da ne deluje, kot je bilo oglaševano. Za katerega se je izkazalo, da počne vse drugo, samo tistega ne, za kar smo ga kupili. In to navkljub vsem žrtvam na naši strani.
Vsesplošni nadzor in zbiranje vseh podatkov v boju proti terorizmu se je izkazalo za popolnoma neučinkovito in škodljivo. Ne samo, da občutek varnosti ni večji – dvakrat manjši je. Grožnja terorizma je zaradi vojaških posegov zahodnih držav večja, hkrati pa je tudi zaradi vedno večjega števila varnostnih incidentov sistema za nadzor občutek zasebnosti še manjši.
Tako smo zdaj v vojni za zasebnost. Ki jo ubijajo v imenu varnosti in se ne zavedajo, da bitke na tak način ni mogoče dobiti. Vsaj ne s predpostavko, da bomo bitko vsi preživeli. Politika skuša nestrokovnost, nekompetentnost in neizobraženost upravičiti z večjimi količinami podatkov. Hkrati se noče ukvarjati z lastno odgovornostjo pri globalnih procesih, ki imajo za posledico terorizem. In odgovornost prelaga na državljane, ki spet nočemo prevzemati svoje odgovornosti pri imenovanju očitno nesposobnih politikov. In vozel se še bolj zategne.
Prej, ko se bomo zavedali lastne odgovornosti v sistemu sprejemanja odločitev in prej, ko bomo lastne politične odločitve jemali za svet-spreminjajoče, prej bomo ugotovili, da smo mi glavni krivci za zategovanje gordijskih vozlov. In da je treba samo zagrabiti za pravo nit.
