Kinnunen v središče romana postavi tri ženske like in moški lik ter štiri poti, ki se križajo v mestecu, kjer živijo. Ženske Maria, Lahja in Kaarina (mati, hči, Lahjina snaha) so predstavnice severnjaškega matriarhata, trdne in odločne, z enako potrpežljivostjo nosijo tako bremena zime kot bremena vojnih migracij. Maria postane ugledna babica, ki prva v mestecu vozi kolo in izkazuje feministična nagnjenja. Moških ne potrebuje, del svojega temperamenta pa prenese na svojo hčer, kasneje nevesto in srborito ženo, v večnem konfliktu z možem Onnijem, četrtim stebrom zgodbe. Z Onnijem vzgajata tri otroke, nezakonsko hčer, slepo hčer in vselej nekoliko preplašenega sina, naposled vdanega Kaarini. Snaha je v cvetoberu žensk edina mati in gospodinja – še zdaleč ne servilni model–, v romanu drži predstavo tradicionalne ženskosti. Onni po spletu okoliščin postane vojak, v vojski pa odkrije svoja homoseksualna nagnjenja. Življenjske poti junakov se spletajo s konca devetnajstega in skozi vse dvajseto stoletje, nalahno komentirajo zgodovinske prelomnice, toda srž romana vseeno ni splošen vtis zgodovine. Vsa pozornost velja tistemu, kar morajo protagonisti zamolčati, da bi lahko preživeli. Živijo skupaj, delijo si postelje, a so si tuji, saj si takšni nazadnje morajo biti. Partnerjev si ne izbirajo iz ljubezni, pač pa zaradi funkcije, ki jo mož ali žena lahko ima. Časa za razplamtele emocije ni, časa za refleksijo ni, časa za poezijo ni. Zime so dolge, hrane ni, biti ženska v mačistični družbi je težko, biti moški homoseksualec je nepojmljivo, vojna kosi po deželi, porodnice umirajo, umirajo njihovi otroci. Čas junakov je odmerjen izključno opisu in akciji, zato so trenutki, ko jih avtor preseka z globljim uvidom, izjemno dragoceni, zaradi njih se bralec lahko požene naprej. Zaradi prebojev postanejo junaki bolj človeški in zaradi njih jih lahko tudi bolje razumemo.
Kot rečeno, deskriptiven slog bralski izkušnji ne dela vselej velike usluge. Protagoniste občasno prikrajša za notranji svet. Čeprav jih spremljamo na skoraj tristo straneh, ni nujno, da bomo o njihovih vzrokih vedeli kaj več. Pozicija je, seveda, legitimna, vendar po končanem branju vseeno pušča vtis shematizma. Fokus je na storilni naravnanosti človeškega bitja, in ker roman do te ne zavzame nobene prepričljive distance, je tudi tisto tiho trpljenje, ki ga na določenih točkah skuša prikazati, prej anekdotično kot meseno.
