To je ofenziva islamskega terorja, ki si prizadeva svet osvoboditi nevernikov. Gre za ljudi, ki svoje komplekse zdravijo tako, da poskušajo uničiti druge. Zato si izbirajo tarče, ki imajo simbolni pomen.
Ne vidite povezave med napadi in politiko, ki jo Zahod vodi na Bližnjem vzhodu?Bilo bi napačno Zahodu pripisovati krivdo za vse teroristične napade po svetu. S tem bi strahotno poenostavili izjemno kompleksna razmerja. Zahod je napak ravnal na drugi ravni. Prepozno se je zavedel razvoja dogodkov na ravni kultur. S trenji med kulturami bi se moral soočiti mnogo prej in razviti konkretno strategijo ravnanja.
Francoski predsednik François Hollande je napovedal vojno terorizmu. Je bil to pravilen odziv?Že izrazoslovje, ki ga pri tem uporabljamo, je problematično. Ne moremo trditi, da teroristični napadi niso vojno dejanje. Konec koncev nimamo opravka s posameznimi kriminalci, ampak z dobro organiziranimi skupinami, ki izvajajo nasilje, ki ima značilnosti vojaških dejanj. Drugo vprašanje pa je sama uporaba besede vojna v kontekstu človekovih pravic. Ko to besedo uporabimo, sprožimo v kontekstu človekovih pravic konkretne posledice, ki pa jih sploh še nismo obravnavali.
Težav nimamo zgolj z definicijo vojne, ampak tudi z njenimi učinki. Islamsko državo je v vojaškem smislu mogoče poraziti, ker ni tako močna, a iz zgodovine ameriškega boja proti terorizmu vemo, da tovrstne vojne ne dajejo želenih rezultatov, prej nasprotno.Ne strinjam se, da je Islamska država vojaško šibka. To bi bilo dramatično podcenjevanje. Ne gre za teroriste izpred desetletij, ki smo jih radi primerjali z gverilci iz pragozda. Opraviti imamo z dobro oboroženimi pa tudi finančno močnimi teroristi. Pravzaprav imamo opraviti z velikimi organizacijami, ki s silo obvladujejo obsežna ozemlja. Države od Iraka do Sirije razpadajo, teritorialna razmerja so se na tem območju povsem spremenila. Zakaj bo terorizem te vrste težko poraziti? Zato, ker ga napaja, lahko bi rekli, versko opredeljen cilj: uničiti neverujoče tega sveta. Za to so pripravljeni žrtvovati lastno življenje. Pomislite, kakšna mentaliteta se skriva za tem, da so se posamezniki pripravljeni izuriti za samomorilce. Takšnih ljudi ni mogoče prestrašiti s tem, da jim zagrozite, da jih boste ubili. S to dimenzijo terorizma v prejšnjih desetletjih nismo imeli opravka.
Kako torej odgovoriti na terorizem, če ne z napovedjo vojne?To je le eden od odgovorov. Morali bomo analizirati vse vidike fenomena in za vsakega poiskati ustrezen odgovor. Vzpostaviti bomo morali, če želite, kulturo strateškega ravnanja. V času hladne vojne smo takšno strategijo imeli. Vedeli smo, kdo je naš nasprotnik, in smo ga dobro poznali. Ves čas smo si postavljali vprašanje, kakšen bo nasprotnikov naslednji korak. Kljub izjemno obsežnemu vojaškemu arzenalu, ki smo ga v tem času nakopičili na obeh straneh, med nasprotnikoma vojna ni izbruhnila. In to zato, ker smo predvidevali korake drug drugega. Temu strokovno pravimo vzajemnost perspektiv. Immanuel Kant je dejal, da ni pomembno dejansko stanje stvari, ampak njihovo dojemanje.
Evropska zunanja politika torej nima strategije?Ne. Tu imamo izjemno velik deficit. V Evropi danes vlada situacijsko krizno upravljanje. To je veljalo tako za evrsko krizo, kot velja zdaj za odziv na terorizem. Ne bom sicer pretirano kritičen, ker je vendarle prineslo rezultate. Zelo spoštujem tiste, ki so v zadnjih nekaj letih s kriznim upravljanjem reševali Evropo, ampak kljub temu nam manjka strateška perspektiva. Krizno upravljanje ne more biti zadnji odgovor.
Kakšno politiko bi EU morala voditi na Bližnjem vzhodu? Bi morali biti bolj aktivni ali se umakniti?Moramo se zavedati, da Bližnji vzhod ni več to, kar je bil pred leti. Tema nista več samo Izrael in Palestina, ampak so se varnostna vprašanja razširila na precej večje število držav. Že samo to je zapletlo vprašanje poseganja v regijo. A glede na to, da smo od regije energetsko in varnostno odvisni, se aktivnejšemu ukvarjanju z regijo enostavno ni mogoče izogniti. Premisliti bo treba, kje bomo prevzeli odgovornost. Če bomo vse prepustili stranem, ki se zdaj v teh državah spopadajo, lahko računamo na zgolj še več prelivanja krvi.
Mnogi menijo, da so ZDA destabilizirale regijo, na primer z napadi na Afganistan in Irak, Evropa pa danes z begunsko krizo nosi posledice. Se strinjate s to oceno?(premisli) Zelo sem zadržan pri teh populističnih sloganih.
Do ZDA imate seveda določeno afiniteto in jih dobro poznate, saj ste dolga leta bdeli nad ameriško-nemškim prijateljstvom.To je res, a govoriti, da so za vse krive ZDA, je zelo populistično. Tako kot če bi rekli, da nobena stran ni naredila nobene napake. Stvari so precej bolj kompleksne. Seveda ZDA v Iraku niso vodile ravno pametne politike, prav tako je vse polno sledi zahodne politike v konfliktu v Siriji.
Pričakujete, da se bo Nemčija v vojni proti Islamski državi aktivneje angažirala? Pričakujete morda spremenjeno smer nemške zunanje politike?Menjave smeri v zunanji politiki Nemčije ne pričakujem. To je precej močna beseda, in kot veste, si država že od vsega začetka prizadeva za do združene Evrope odgovorno zunanjo politiko. Tudi iz lastnega interesa. Nemčija je ustanovitev EU spodbujala, ker je vedela, da se le tako lahko zgradi ekonomsko in sicer uspešen demokratičen in svoboden sistem in da Nemci sami tega ne bi zmogli. In na ta način je bilo mogoče zgraditi zaupanje med narodi. Naj navedem primer. V začetku osemdesetih let so se gospodarski kazalci v Evropi zelo poslabšali. Ljudje so menili, da bo Evropa propadla, da se bodo zanjo zanimali le še muzeji. Temu času smo rekli evroskleroza. A potem sta se našla dva državnika, François Mitterrand in Kohl, ki sta se odločila, da je Evropo treba rešiti, in sta se odločila poiskati stratega, ki bo našel rešitev. In sta ga, v Jacquesu Delorsu. Po večmesečnem umiku iz javnosti je predstavil rešitev: Evropa potrebuje izziv, ki ji bo podaril identiteto, s čimer bi znova mobilizirali najbolj vitalne moči Evrope. Njegova predloga sta bila nova organizacija varnosti in dokončanje projekta enotnega trga.
Ampak v današnji Evropi takšnega stratega, kot je bil Delors, ni videti. Za kanclerko Angelo Merkel ste nekoč dejali, da je dobra v vihtenju moči, da pa ne razmišlja strateško.V takšnih razmerah je vedno treba počakati, da strategi pridejo na plano. Treba je imeti potrpljenje.
Pariški napadi že kažejo učinke na evropsko begunsko politiko, če o njej sploh lahko govorimo. Nemčija razmišlja o omejitvi priseljevanja, Poljska zavrača kvote. Bo evropska begunska politika zabredla še globlje ali bo prišlo do nekega poenotenja?Prepričan sem, da se bo oblikovala enotna evropska azilna politika. To trdim zato, ker brez tega enostavno ne bo šlo. Živimo v tesno povezanem in soodvisnem svetu. Države vedo, da se same s tem ne morejo spopadati. Poglejte na primer grško finančno krizo. Če ne bi bili tako tesno povezani, bi Grčijo enostavno pustili, da se potopi. Grčija ima manj prebivalcev kot Bavarska in ustvari 2 odstotka evropskega BDP. A ker smo povezani, so se celo v ZDA ukvarjali z reševanjem Grčije. Ne gre za to, da bi se prepričevali, ah, mi Evropejci smo že od nekdaj tako modri in zviti, bomo že našli rešitev. Ne, gre za to, da smo pod pritiskom problemov in prisiljeni najti rešitev.
Trenutno je ni videti.Ne, ampak morate se zavedati, da ne gre za enostaven problem. Gre za vprašanja, ki zahtevajo veliko truda in veliko razmisleka. Ko mediji z udarnimi naslovi zahtevate hitre rešitve, pri ljudeh samo še dodatno vzbujate frustracije. Ljudem je treba pojasniti, da ne gre za enostavna vprašanja in da so v iskanje rešitve vključeni številni odločevalci. Takšni zgodovinski izzivi zahtevajo določeno mero strateške perspektive in reda v razmisleku ter določeno stanje duha.
Imamo pri reševanju begunske krize težave v komunikaciji ali kje drugje? Namreč, ko je kanclerka Merkel avgusta v javnosti nastopila s kulturo dobrodošlice, je to države, ki jih morajo begunci prečkati na poti do Nemčije, pahnilo v velike težave in dileme. Sploh tiste na schengenski meji. Orban je Madžarsko enostavno zazidal. Države se sprašujejo, ali naj bodo transportna podjetja ali pa schengen branijo.Kar opisujete, so praktični primeri pomanjkanja strategije in slabe komunikacije, kar rodi takšne težave. Vendar bi poudaril, da je bila odločitev Merklove v danem trenutku absolutno pravilna. S tem je izrazila občutke Nemcev v tistem trenutku. Nemci so videli ljudi v stiski in so vedeli, da jim morajo pomagati. A potem je nastopil strateški deficit. Takoj bi namreč morala tudi povedati, kako bo ukrepala v državah izvora, kako bo opravila s tihotapci ljudi, kako bo potekala delitev beguncev, kako bo potekala integracija. Če bi to storila, bi ljudje rekli, kanclerka ve, kaj vse bo treba storiti, in bi se odzvali povsem drugače. Konec koncev je že vrsto let zaupanja vredna, zaupali ji bomo tudi tokrat. A ker teh štirih točk ni navedla, je to v določeni meri privedlo do razburjenja, in na tej strateški trdnosti bo morala zdaj delati.
Kaj želi kanclerka Merkel s politiko odprtih rok dolgoročno doseči?Ne gre zgolj za politiko odprtih rok, gre tudi za poskus organiziranja selitve ljudi. Ne moremo enostavno reči, da lahko v Evropo pride na milijone ljudi, in potem stati križem rok. To mobilnost je treba organizirati, hkrati pa poskrbeti za to, da v državah, od koder ljudje bežijo, razlogov za beg ne bo več. Tiste, ki pridejo v Evropo, pa je treba uspešno integrirati, s poklicnega in kulturnega vidika. Ljudje morajo imeti neko perspektivo. Če pogledate zgodovino človeštva, boste ugotovili, da se s tovrstnimi migracijami ne soočamo prvič in da smo se z njimi že uspešno soočali. Tudi v Nemčiji je družba že večkrat sprejela več milijonov migrantov.
Kako bo trenutna varnostna situacija v Evropi vplivala na proces integracije?Politika skuša preprečiti povezovanje teh dveh vprašanj, saj bi v nasprotnem podlegli taktiki teroristov, ki želijo, da bi Evropejci terorizem povezali z begunci. Seveda bodo vedno obstajali ljudje in skupine, ki bodo skušali iz tega kovati politične točke. To sodi k realnosti življenja. Več kot 70 odstotkov Evropejcev v javnomnenjskih raziskavah pravi, da begunske krize ne razumejo. Očitno imamo težave s pojasnjevanjem, ne zgolj s pomanjkanjem strateškega premisleka. Ljudje, ki razmer ne razumejo, pa so dovzetni za populizem.
Kaj se je zgodilo, da se je kanclerka Merkel iz ledene kraljice v discipliniranju Grčije spremenila v mater vseh beguncev? Težko je najti povezavo med obema ravnanjema.Med obema problemoma obstaja povezava – oba sta mednarodna in zahtevata mednarodni odgovor, kanclerka pa je v obeh primerih pod velikim pritiskom. Na vprašanje bom skušal odgovoriti teoretično. Če bi ukrepali tako, kot pričakujejo nekatere države, na primer Orban na Madžarskem in še kdo, bi to pomenilo, da bi popolnoma predrugačili temelje Evrope.
Bi bilo Evropi bolje, če bi v preteklih letih namesto Merklove na čelu Nemčije imeli stratega?To je povsem irelevantno. Strateg za Evropo bi lahko prišel tudi iz katere druge države, ne nujno iz velike. Lahko bi prišel tudi iz Slovenije. Slovenskim politikom sem že dejal, da če želijo v Evropi doseči konstruktiven preboj, morajo razviti strateško razmišljanje.
Kaj se je zgodilo z nemško-francoskim partnerstvom v vodenju Evrope? Nekoč smo govorili o dvojcu Sarkozy-Merkel, danes o nekem dvoglavem vodstvu ni več mogoče govoriti.To vodenje še vedno obstaja. Konrad Adenauer in Charles de Gaulle sta imela različne poglede na Evropo, a sta se dogovorila o povezovanju evropskih držav. Helmut Schmidt in Valéry Giscard d'Estaing prav tako nista imela enakih pogledov, pa sta se dogovorila o sistemu valut. Gerhard Schröder in Jacques Chirac ob sestavljanju pogodbe iz Nice praktično nista našla nobene skupne točke. Enako je bilo med Merklovo in Sarkozyjem in tudi danes ni nič drugače. Ni mogoče spregledati dejstva, da je ob izbruhu katerekoli krize, pa naj gre za grško dolžniško krizo ali danes za terorizem, najprej v ospredje stopilo nemško-francosko sodelovanje in vodenje.
Hočete reči, da nas občutek, da ima Merklova pri odločanju v Evropi več besede kot njeni partnerji v Franciji, že vsa ta leta zavaja?Če Nemčija ne prevzema vodilne vloge, vsi komentirajo, kako si lahko to sploh privošči, zakaj ne prevzame odgovornosti. Ko pa vodenje prevzame, vsi komentirajo, neverjetno, Nemčija si nas skuša podrediti. Nemško-francosko partnerstvo v vodenju Evrope mora biti ves čas upravljano s precejšnjo mero občutljivosti in takta. Pogosto je treba stopiti korak nazaj, in v tem taktičnem upravljanju je kanclerka Merkel izjemno uspešna. To taktično upravljanje partnerstva sem opazoval že pri Kohlu in Mitterrandu. Ko se je Kohl domislil kakšne večje ideje, jo je vedno najprej opisal Mitterrandu in njemu prepustil iniciativo. Z vidika sprejemljivosti ideje je bilo vedno bolje, če je idejo predstavila Francija, kot pa če bi prišla iz nemškega predsedniškega urada.
