Dva meseca kasneje je Merklova postala kanclerka v koaliciji s SPD, ki se je poslovila od Schröderja, in pristala na čelu države, ki je veljala za evropskega gospodarskega bolnika. Nemčija je beležila najvišjo brezposelnost po drugi svetovni vojni, 12-odstotno, gospodarska rast je bila ničelna, bruseljski kazni zaradi previsokega proračunskega primanjkljaja pa se je izognila s spremembo unijinih pravil. K sreči CDU za ozdravitev ni bilo treba iskati zdravil, v košarici so jih kanclerki prinesli socialdemokrati, ki so zanje plačali svojo ceno na predčasnih volitvah, ko so jim volilci zaradi neoliberalističnih gospodarskih reform obrnili hrbet in bogato nagradili Levo stranko, kamor je prebegnil tudi bivši vodja SPD Oscar Lafontaine.
Gospodarski razcvet
Agenda 2010, ki jo je leta 2003 zastavil Schröder in so jo socialdemokratski poslanci potrdili s stisnjenimi zobmi, se je osredotočila na gospodarsko rast, reformo (pre)radodarnega socialnega sistema in novo umeščanje Nemčije na globalnem trgu, prve rezultate pa je začela dajati pod vladavino Merklove. Tako kanclerki ni bilo treba sprejemati novih neljubih ukrepov z izjemo postopnega dviga upokojitvene starosti na 67 let. Posledično je Nemčija v dobri kondiciji prebrodila gospodarsko krizo v letih 2008 in 2009, nizko stopnjo brezposelnosti pa vzdrževala z vladno podprtim programom kratkoročnih zaposlitev. Povečani davčni prihodki iz ozdravljene ekonomije so vladi omogočili uravnotežiti proračun, tako da se ji prvič po letu 1969 ni treba na novo zadolževati. Brezposelnost je po desetletju kanclerstva Angele Merkel pri vzdržnih 6 odstotkih, resda z opaznim odstopanjem v nekaterih predelih nekdanje Vzhodne Nemčije. Cvetoče gospodarstvo, ki ni imuno pred zunanjimi pretresi, pa terja svoj davek proti dnu socialne lestvice. Tam se je po deregulaciji trga dela v Agendi 2010 nagnetla množica prekarnih delavcev. Eden od petih zaposlenih Nemcev, večinoma gre za ženske, ima danes tako imenovano atipično zaposlitev, v večini primerov nizko plačano delo po skrajšanem delovniku brez zdravstvenih ugodnosti in upokojenskih pravic. Okoli 16 odstotkov Nemcev zato živi na robu revščine, kamor jih uvršča zaslužek, manjši od 60 odstotkov povprečnega v državi.
Socialna časovna bomba po mnenju nekaterih analitikov že tiktaka, o tem pa priča tudi statistika o izginjanju srednjega razreda. Ta med drugim ugotavlja, da je, denimo, pred štirimi desetletji deset odstotkov najbogatejših Nemcev zaslužilo petkrat toliko kot 10 odstotkov najrevnejših, danes pa je zaslužek bogatejših že sedemkrat večji. Sociologinja Cornelia Koppetsch ob tem opozarja, da se svetu Nemčija predstavlja tako kot Merklova – kot varčna gospodinja, v resnici pa vse bolj stremi za vse večjimi dobički na račun posameznika in postaja novi izvoznik tega angloameriškega kapitalističnega modela namesto povojnega renskega (socialno-tržnega) kapitalizma.
Zmerna konservativnost
Nepopustljiva pragmatičnost Merklove je nemško krščansko demokracijo potisnila povsem v politično sredino, Nemce pa ujčka v zmerni konservativnosti, ki se ji je priklonila tudi socialdemokracija, tokrat še drugič partnerica sicer rivalskih CDU in CSU na oblasti. Z dominacijo na sredini igrišča je kanclerka lahko žrtvovala tudi nekaj za politično desnico svetih krav ter za krajši čas izgubila del njene podpore, zato pa na daljši rok z dnevnega reda nemške politike pospravila nekatera vprašanja, ki so jo delila. Odmevni sta bili ukinitev obveznega služenja vojaškega roka in postopno zapiranje jedrskih elektrarn po nesreči v Fukušimi. Njen »Energiewende« (energetski preobrat) od zagovornice jedrske energije k njeni popolni ukinitvi do leta 2022 ter napoved, da bodo leta 2025 okoli 40 do 45 odstotkov nemških potreb po energiji zadovoljili obnovljivi energetski viri, sta zvenela pogubno za energetsko lačno nemško gospodarstvo. Ker pa je v minulem desetletju Nemčiji uspelo dvigniti delež energije iz obnovljivih virov z 10 na 26 odstotkov, se dve petini v naslednjem desetletju ne zdita več nedosegljiv cilj. Že na letošnjem srečanju G-7 na Bavarskem je Merklova s tem dosežkom – v zvezi z zavezami o zmanjšanju porabe fosilnih goriv – mahala pred nosom Britaniji, Franciji, Italiji, Japonski, Kanadi in ZDA. Nemška poenotena energetska politika bo tako eden tehtnih argumentov tudi na podnebni konferenci, ki se prihodnji teden začenja v Parizu.
Široko odprt ostaja najnovejši nemški diskurz glede sprejema beguncev z Bližnjega vzhoda, kjer ji konservativno krilo stranke očita, da izgublja nadzor, kljub temu pa uradno Nemčija ostaja država, kjer so migranti dobrodošli. To služi kot dokaz, da Merklova za odpravljanje delitev vendarle ni absolutno pripravljena, čeprav bo tudi tu treba počakati na dolgoročnejši učinek njenega za mnoge Nemce zgrešenega povabila beguncem. A tudi tu se zadržuje na sredini igrišča, kjer se združuje zadovoljstvo Nemcev z zadnjim desetletjem državnega razvoja.
Omama v zlati sredini oziroma zunanjem samozadovoljstvu, okrepljena z vse večjo zunanjepolitično veljavo, ne navdihuje samo političnih analitikov, da v zadnjem nemškem desetletju iščejo reinkarnacijo obdobja po napoleonskih vojnah tja do revolucionarnega leta 1848, nekakšen neobidermajer. Stabilna vladavina Merklove je tako lani navdahnila nemško pisateljico Juli Zeh, da je novo dramo posvetila fenomenu »Mutti«. Merklova je zanjo nekdo, ki reče: »Naj to postori mamica. Vi tam niste pri stvari. Bom že sama poskrbela za vse.«
Za miren vsakdan
Le malokdo je leta 2005 pričakoval, da bo Angela Merkel po skromnem volilnem rezultatu CDU dolgo ostala v kanclerski palači, saj ji je celo sama stranka zaupnico potrdila samo zato, ker ni imela druge izbire. Če odmislimo pomoč Agende 2010, gre zasluga za zdravo nemško gospodarstvo in politično stabilnost majhnim korakom, s katerimi jo je v dosedanjem poltretjem mandatu vodila, čeprav je pred izvolitvijo obljubljala tektonske reforme. Nemčija leta 2015 ni več bolehen evropski možakar izpred enega desetletja, ampak zdrava evropska ženska. Brezposelnost je zgodovinsko nizka, gospodarske napovedi ji obetajo dvoodstotno rast, ko se večina Evrope še otepa že kronične krize. Izvozna ekspanzija se nadaljuje, tuji kapital pa v Nemčiji išče varno zatočišče in se pri nakupu nemških državnih obveznic zadovoljuje z negativnim donosom. Brezposelna evropska mladina izkorišča svobodni pretok ljudi za iskanje zaposlitve v Nemčiji, tamkajšnje mestne vedute pa so prepredene z gradbenimi žerjavi in odri.
Merklova brez pravega izzivalca na desni ali levi skupaj z večino zadovoljnih sodržavljanov to rada pripiše domačim prizadevanjem, prislovični mešanici nemškega trdega dela in pripravljenosti na reforme in tudi odrekanja. A za Nemčijo prepotrebna lakota po njenih izdelkih na tujem je tudi posledica krize širšega evrskega prostora in posledično cenejšega evra, ki jih dela bolj dosegljive. Tudi Grki imajo o zdravju nemškega finančnega sistema in posledično gospodarstva zgodbo, prelomljeno na svojih ramenih. Morda pa ima najbolj prav profesor Manfred Güllner, javnomnenjski analitik, ko ugotavlja, da Nemce poganja želja po mirnem in dobrem življenju iz dneva v dan in ne velika vizija ali kar Utopija, in Merklova jim je to v minulem desetletju zagotavljala.
