Od takrat je minilo veliko, veliko let, vse dokler se ni nekega dne, da skrajšam, predsednik prve države odločil, da drugi podari košček svojega ozemlja, da bi imela tudi ona izhod na odprto morje. »Preprosto ni pravično, da nimate morskega koridorja, saj je to tudi vaše morje,« je rekel predsednik prve države predsedniku druge, in državi sta živeli srečno do konca svojih dni.
Takšna bi bila zgodba o Hrvaški in Sloveniji, če bi jo namesto premierjev, ministrov in strokovnjakov za mednarodno pravo pisal Hans Christian Andersen, arbitražna sodnika pa bi bila brata Grimm. Takšne stvari se dogajajo namreč samo v političnih pravljicah. Ali v nekih daljnih, nerazumljivih in iracionalnih južnih kulturah, kjer ne veljajo racionalna pravila in racionalna načela našega političnega pragmatizma, ampak domišljija Gabriela Garcíe Márqueza.
Ja, gospoda, Južna Amerika.
»Preprosto ni pravično, da Bolivija nima morskega koridorja, kajti to je tudi vaš ocean,« je pred petimi leti dejal perujski predsednik Alan García in z bolivijskim kolegom Evom Moralesom podpisal sporazum, s katerim republika Peru odstopa Boliviji koridor ob svoji južni meji do izhoda na Tihi ocean in del svoje obale za izgradnjo pristanišča in proste trgovinske cone, s čimer je Bolivija po skoraj stoletju in pol spet postala pomorska država.
Brez obale je Bolivija ostala v sloviti solitrski vojni v letih 1879–1883, znani tudi kot vojna za deset centov, ko se je odločila, da bo za čilske družbe kljub meddržavnemu sporazumu o oprostitvi plačevanja davkov za izkoriščanje bolivijskih nahajališč solitra in cenjenega ptičjega gnojiva guane uvedla davek v višini deset centov za kvintal. Čile je odgovoril z vojno napovedjo in napadom na Bolivijo ter njeno zaveznico Peru in osvojil obale perujske Tarapace in bolivijske Antofagaste – edinega izhoda Bolivije na Tihi ocean.
Od takrat je minilo 130 let, po Južni Ameriki so odmevale revolucije in vojaške hunte, menjali so se režimi in vlade, 130 let traja diplomatska vojna med Bolivijo in Čilom za okupirano Antofagasto in bolivijski izhod na odprto morje, o kateri ne vemo prav nič – še danes sta na mednarodnem sodišču v Haagu – vse dokler ni priskočil na pomoč sosednji Peru in s prijateljsko gesto Bolivijo vrnil na Pacifik.
Seveda ima tudi Peru slavno zgodovino, Inke, Cuzco, Machu Picchu, Guerra de Independencia, bitko za Ayacucho in Simóna Bolívarja, tudi Perujcem je sveta vsaka ped domovine, vsak kamen v Andih in vsak val Tihega oceana, pa vendar iz nekega razloga nihče ni skočil v zrak zaradi Garcíjeve veleizdaje in »razprodaje države«, žalitve za milijone padlih v tristo letih španske nadvlade, ki svojih življenj niso dali zato, da bi Peru podarjal svoje ozemlje in svoje morje. In ne, perujski predsednik Alan García ni humanist, kot njegov rojak María Vragas Llosa, niti južnoameriški Gandi, kot urugvajski predsednika José Mujica, prav tako ni ne Indijanec ne socialist, kot je njegov bolivijski kolega Morales: še več, ko je dele Amazonije prepuščal brezvestnim tujim družbam, ni imel zadržkov pri pobijanju staroselskih bolivijskih Indiosov. Pa vendar za Alana Garcío »preprosto ni bilo pravično, da Bolivija nima morskega koridorja«. Iz nekega razloga so Perujci svojemu predsedniku bolj zamerili, ker je zemljo in vire podarjal multinacionalnim korporacijam, kot sosednji državi.
Hrvaška in Slovenija imata podobno zgodovino: tudi onidve imata skupno preteklost, tudi onidve sta imeli svoje španske konkvistadorje, nikoli se nista vojskovali med seboj in bili sta zaveznici v vojni proti skupnemu sovražniku. Pa vendar so, ko so Slovenci in Hrvati razglasili neodvisnost, postali drug drugemu najhujši sovražnik. Ko sta Hrvaška in Slovenija izšli iz vojne z nekimi smešnimi, dlakocepskimi nesporazumi glede mej, Slovenija pa je ostala brez izhoda na odprto morje, je zaradi tistih nekaj njiv okoli Dragonje in nekaj kvadratnih kilometrov morja v Piranskem zalivu izbruhnila diplomatska vojna, ki traja še danes.
Če bi kakemu slovenskemu premierju padlo na pamet, da odstopi Hrvaški tistih nekaj kvadratnih kilometrov ob bregovih Dragonje, ali če bi kakemu hrvaškemu predsedniku prišla na misel prijateljska gesta, da Sloveniji odstopi koridor do odprtega morja, bi v Sloveniji in na Hrvaškem izbruhnila državljanska vojna, besni Slovenci in Hrvati bi zahtevali odstope in streljanje zaradi veleizdaje in razprodaje države, žalitve za tisoče padlih za Domovino, ki svojih življenj niso dali zato, da bi njihove vlade podarjale svoje ozemlje in svoje morje. Hrvati in Slovenci, dovčerajšnji prijatelji in zavezniki, bi svojim oblastem bolj zamerili podarjanje dveh, treh pedi zaraščene zemlje ali nekaj valov morja sosednji državi kot multinacionalnim korporacijam.
Saj vendar nismo nekakšne nerazumljive in iracionalne politične kulture iz domišljije Gabriela Garcíe Márqueza.
