Socialna varnost v prihodnjiku: Smo ljudje brez države. Vsi

Mobilnost in nadzor

Nemški sociolog Stephan Lessenich v knjigi Ponovno izumljanje socialnega analizira, kako se je socialna država v zadnjem stoletju spreminjala in na različne načine opravljala svojo osrednjo nalogo, to je iskanje ravnotežja med mobilnostjo in nadzorovanjem, svobodo in discipliniranjem. Ter ključno – med kapitalizmom in demokracijo. Na eni strani posameznika »spodbuja k produktivnemu porabljanju delovne moči«, na drugi ga ohranja na delu, dokler se to splača ali je potrebno, opisuje Stephan Lessenich. Pravni okviri socialnih držav so služili bodisi temu, da je delavec odšel domov ali na zavod za zaposlovanje, ali, če je bil migrant, so ga izgnali oziroma mu ilegalizirali status. Simbolni subjekt socialne države je tako bil na začetku potepuh, nato proizvodni delavec, danes pa je to migrantka. »Ilegalni migrantski delavci zasenčijo vsa domača merila prožnosti,« opozarja eden vodilnih nemških sociologov na posledice omejujočih in izključujočih družbenih sistemov. Možnosti izkoriščanja rastejo v nebo tako glede delovnega časa, plačila kot socialnega varstva, bolj ko je položaj posameznika negotov, prekaren. Lessenich ugotavlja, da je moderno podružbljanje, ki ga izvaja socialna država, danes naperjeno ne le proti ekonomsko-kapitalističnim dejavnikom, ampak tudi politično-demokratičnim. Kajti tako avtonomna delavka kot svobodni volilec sta dejavnika negotovosti za sedanji sistem, ki povezuje kapitalizem in predstavniško demokracijo prek socialne države, ki služi znotraj sistema nadzorovanja. V nepokornosti in posameznikovem spoznanju lastne moči nemški sociolog še vedno prepoznava potencial sprememb – a le, če se manifestira kolektivno.

Že celo jesen se vrstijo mednarodna poročila različnih raziskovalnih in finančnih institucij, ki napovedujejo, da bo v naslednjih letih robotizacija dela prinesla velik upad dela za ljudi in izgubo delovnih mest. V tem mnogi vidijo napoved še večje družbene neenakosti. Običajni ljudje in delavci bodo vse bolj le še potrošni material v svetu, kjer bodo lahko koristi robotizirane produkcije želi le najbogatejši – lastniki kapitala. Prof. dr. Viljem Merhar govori o stanju sodobne družbe z razočaranjem in resigniranostjo. Ko je v desetletjih po drugi svetovni vojni spremljal krepitev socialne države, katere naloga je pomirjevati nasprotja in dati kolikor toliko enake možnosti vsem, ni videl, da se bo s protireformacijo kapitalizma v sedemdesetih letih na neoliberalnih krilih tako uspešno in totalno razgradilo sistem, ki je obljubljal blagostanje in je bil utemeljen na izkušnjah, da gospodarstva oblikuje tudi država s krepitvijo potrošnje prebivalstva prek socialnih transferjev, z neposrednimi investicijami ali s kombinacijo obojega. »Danes smo priča fevdalizaciji kapitalizma. Ljudje, ki imajo globalno največ kapitala, ga kopičijo, ne gre pa v investicije, ampak le še za nadaljnje bogatenje teh posameznikov,« opisuje nastajanje ekonomske moči, ki se prevede v politično. Nekoč se je kapital zavedal, pripoveduje upokojeni profesor ekonomske fakultete, da tudi njemu koristi, če ima družba dobro delujoče in vključujoče zdravstvo in izobraževanje. Sedaj tega ni več. Skupne, nujno potrebne dobrine postajajo vse bolj polje sprivatiziranih uslug in možnosti dodatnega ustvarjanja dobička za kapital na račun večine prebivalstva. »Neoliberalizem nas prepričuje, da je zdravstvo stvar vsakega posameznika. Ne velja več, da mora biti del sistema organiziran po načelu uporabne vrednosti in ne donosnosti. K zdravniku gremo, ko čutimo potrebo – ko si zlomimo nogo, zbolimo. Zdaj pa se uveljavlja plačevanje. S tem izločiš najšibkejšega,« svari prof. Viljem Merhar. »Hkrati imamo v sistemu tako brezposelne zdravnike kot čakalne vrste, kar ni ne racionalno ne pravično.«

Razlogi, je prepričan, niso pretirano zapleteni. »Imamo takšno razdelitev dohodka in posledično razmerje moči v družbi, ki doseže, da se za zdravstvo ali socialno državo širše preprosto nameni premalo sredstev. Ekonomska oligarhija ima tolikšno moč, da ima politično nadvlado, s čimer deformira demokracijo.« Argumenti, da ideal konkurenčnosti ne vzdrži višjih davkov in prispevkov za socialno državo, ga ne prepričajo. »Oprostite, to so puhle fraze. Kapital bo vedno rekel, da je preobremenjen. A razlikovati moramo med podjetniki, ki vlagajo dobičke nazaj v produkcijo, in finančnimi kapitalisti, ki se zadolžijo na račun preostalega prebivalstva,« je jasen prof. Viljem Merhar. »Na rešitve na globalni ravni ne gre računati. Treba bo delati na lokalni, morda na evropski ravni. Slovenija bi lahko bila zgled delavskega upravljanja, ki pomeni ekonomsko demokracijo. O tem so pisali tuji ekonomisti. Država mora organizirati in najti način, da sfinancira sistem socialne države. Zgodovina nas uči, da se drugače prerazporeditve bogastva zgodijo tudi na zelo krvav način.« Ob tem ko brez iluzij spomni, da je država pač aparat nasilja v rokah vladajočega razreda, pa še vedno vidi aktualno in realno rešitev za družbe prihodnosti v ponovno oživljeni in okrepljeni socialni državi v povezavi z ekonomsko demokracijo – soupravljanjem in participacijo delavcev. »Danes imamo visoko produktivne stroje, ki lahko ustvarijo v enem dnevu, kar smo včasih delali cel teden. To bi zahtevalo krčenje delovnika, a zaradi profitnega imperativa do tega ne pride. S tem bi z eno potezo rešili problem brezposelnosti. A to bi zahtevalo drugačno obdavčitev in ureditev – prineslo bi drugačno distribucijo bogastva in dohodkov.«

Začetek v minusu

Prav o tem, da slovenski sistem danes ni zares drugačen od sistema socialne države izpred trideset let, ko so bila izhodišča ob polni zaposlenosti popolnoma drugačna, kritično govori dr. Barbara Rajgelj s Fakultete za družbene vede. Ravnokar je dokončala analizo različnih oblik netipičnega dela, kakšne obdavčitve so deležne in kakšne pravice izhajajo iz njih. »Z obdavčitvijo netipičnih oblik, od študentskega dela do dela prek avtorskih pogodb, je prišlo vsaj do priznanja določenih pravic,« pravi. A takoj nato opozori, da so te pravice vezane predvsem na pokojninsko dobo, torej na pravice, ki jih bodo lahko zavarovanci zahtevali šele čez leta, in ne na tiste pravice, ki bi jih utegnili potrebovati že sedaj in kjer so najbolj ranljivi, kot je pravica do nadomestila za brezposelnost ali starševsko zavarovanje pa tudi zdravstveno zavarovanje za vse, ki niso v rednem delovnem razmerju. »Vedeti morate, da danes večina ljudi mesec začne v minusu. Če ste redno zaposleni, tega ne občutite, ker vam zavarovanja pokrije delodajalec kot del plače. Samozaposleni ali osebe, ki nimajo nobenega statusa in so samozavarovane, pa ta minus zelo opazijo. Samozaposleni začnejo mesec z vsaj tristo tridesetimi evri v minusu. Da sploh lahko še naprej bivajo v tem svetu s statusom, ki ga imajo, morajo zaslužiti teh tristo trideset evrov. Šele potem so na ničli in lahko služijo za hrano, stanovanje in druge potrebe... Če nimaš zagotovljenih univerzalnih socialnih pravic, če ne moreš k zdravniku, ti ne pomaga niti, če bi dobil vsak mesec neko minimalno državno rento,« razloži omejen domet pogostokrat opevanega univerzalnega temeljnega dohodka. Ta, če ne nadgradi delujočega in univerzalnega, širokega sistema socialne varnosti, je lahko le učinkovito orodje še dodatne individualizacije družbenih problemov. »Če obisk zdravnika pomeni, da moraš na operacijo, ki te stane več tisoč evrov, ti minimalna mesečna renta ne pomaga,« opiše raziskovalka.

Dr. Barbara Rajgelj opozarja, da že sedaj mnoge pravice niso financirane le iz zavarovanj, ampak pride denar neposredno iz proračuna. Prav ta univerzalizem je nekaj, kar vidi kot možnost drugačne ureditve. A o takih rešitvah manjkajo analize in raziskave, tako o njihovem financiranju kot tudi o institucionalnih spremembah za oblikovanje pravičnejšega in bolj vključujočega sistema. Sistem univerzalnega varstva, kjer plačilo zavarovanja ni predpogoj za priznanje pravic v posameznih segmentih socialnega sistema, poznajo številne države, vključno z Veliko Britanijo na področju zdravstva. »Univerzalnost socialne varnosti je tako zagotovljena neposredno iz proračuna in ne na podlagi zavarovanosti, saj prispevki od dohodkov ne morejo biti edini vir financiranja socialne države,« pripoveduje Barbara Rajgelj. »Moralo bi iti za univerzalno temeljno pravico, financirano enako kot infrastruktura, šolstvo, kultura in druge javne dobrine. Na voljo vsem ne glede na njihov status.« Opozori, da so sistemi zavarovanj problematični, saj ne glede na to, kako zelo univerzalni želijo biti, temeljijo na statusih. Vedno ostane nekdo, ki pade skozi ali namerno ni vključen. »Analiza pokaže, da je zdravstvena varnost posameznika v Sloveniji v prvi vrsti odvisna od zaposlitvenega statusa, saj imajo zaposleni v delovnem razmerju bistveno več varnosti kot ostali, potem od družinskega statusa, zaradi česar so samski veliko bolj izpostavljeni kot osebe v partnerstvih, pri čemer je tudi v partnerskih odnosih razlika: istospolna partnerstva ljudem dajejo manj varnosti kot partnerstva oseb različnih spolov. Tretji dejavnik je tujski status: slovenske državljane s stalnim prebivališčem in slabim premoženjskim stanjem v obvezno zavarovanje prijavi občina, vsi ostali so upravičeni zgolj do nujne zdravstvene pomoči. Ta razlikovanja so izjemno kruta,« opisuje selektivnost in stopnjevitost sedanje »univerzalnosti«.

A kje najti denar, da se ohranijo pravice in varnost tistih, ki jo vsaj v določeni meri že imajo, in hkrati vključi še tiste, ki so sedaj izključeni? Dr. Barbara Rajgelj spomni, da se danes večina bogastva ustvari zunaj plač. Tudi in predvsem v Sloveniji, ki sodi med države z najmanj neenakosti, če upoštevamo zgolj dohodke, a se pogled na ekonomsko neenakost drastično spremeni, če upoštevamo tudi premoženje. »Zanimivo bi bilo videti, koliko v socialne blagajne vplačajo ljudje z lestvice najbogatejših Slovencev. Problem je, da je financiranje socialnih blagajn vezano na delo, ne financira pa se jih iz premoženja,« opozori docentka s FDV. Tako niso vezane na kapital, dobičke, dediščino, nepremičninske ali patentne rente... »Ogromno bogastva gre mimo neoprispevljenega. Ideja socialne kapice želi izločiti še en del plač – tistih zelo visokih. Vse, kar bi bilo nad socialno kapico, bi bil prejemek, ki ne bi bil viden s strani socialnega sistema,« opozarja na ideje, ki še vedno krožijo naokoli.

Skupni položaj in interesi

Pred tedni je šla prostovoljno delat v begunsko taborišče pri Šentilju. Ker ni hotela nositi maske in rokavic, so jo poslali v skladišče sortirat obleke. Znašla se je med ljudmi, ki so tam delali preko javnih del. »Nekateri morda že deset let nimajo službe. Obupani so. Znašli smo se v nenavadni situaciji, ko je šef skladišča dobrohotno pripomnil, naj umaknemo smučarske kombinezone, češ da jih begunci še vsaj desetletje ne bodo potrebovali. A nato je eden od delavcev na javnih delih dejal, da bi njemu tak kombinezon prišel prav,« pomolči raziskovalka. »Tam so se srečali ljudje, ki so na neki način oboji brez države – begunci, ker jim je država razpadla zaradi vojne, ter delavci prek javnih del, ki imajo državo, a ta v resnici zanje ne obstaja, saj ni sposobna zagotoviti niti pogojev, da bi na njenem ozemlju lahko dostojno živeli in se preživljali. Med temi ljudmi bo treba vzpostaviti solidarnost. Niso v zelo različnih položajih. Zahteva vseh pa mora biti funkcionalna socialna država.«

S tem, kako zagotoviti čim bolj vključujoče okolje tudi za nove prebivalce mesta, imajo nekaj izkušenj v Trstu. Antropolog Tomaž Gregorc dela na italijanskem konzorciju solidarnosti z begunci. Ko govori o socialni državi, poudari kot prvi in najpomembnejši pogoj univerzalni in brezpogojni dostop do zdravstvenega varstva. »Slovenija bi se tu morala čim prej začeti zgledovati po ureditvi v Italiji, saj s tem pridobi celotna družba,« opozori na selektivno in pogojeno univerzalnost slovenskega zdravstvenega sistema. Naslednje vprašanje, ki lahko poveže celotno prebivalstvo, je zagotavljanje dostojne nastanitve. »Tu je slovenska država pred priložnostjo, da zahteva, da slaba banka omogoči v stanovanjih, ki so sedaj v špekulacijskem limbu, nastanitev ljudi, ki potrebujejo streho nad glavo. To bi lahko bil prvi korak k dekonstrukciji absolutnosti pravice do privatne lastnine kot dokaz, da država opravlja svojo nalogo: postavlja meje kapitalu, ne pa da ga servisira in mu pomaga pri špekulacijah.« Prepričan je, da sta zagotovljeno zdravstveno varstvo in možnost varnega bivanja predpogoja za vse ostalo. In potem je tu naslednji korak: dovoljenje za delo, ki ga prosilci za azil v Italiji dobijo že po dveh mesecih. Opozori na rigiden slovenski sistem, ko prosilci za azil prvih devet mesecev ne morejo sploh delati, saj ne dobijo dovoljenja za delo. »Argumenti, da ni denarja, ne zdržijo resne analize. Denar je vsepovsod, problem je, da se ga išče na napačnih koncih. Nepravična porazdelitev bogastva pa postaja v sedanji situaciji samo še mnogo bolj očitna,« opozarja na izključujoč sistem socialne države, ki služi le kapitalu in je v nedavni zgodovini že služil kot stelja najbolj krvavemu in okrutnemu obdobju Evrope. Krvavo potrebna je gradnja univerzalne socialne, družbene varnosti za vse, ki so se znašli na evropskem kontinentu.