Rjaveči kovinski kolos se dviguje pod nebo in obvladuje horizont nad slumi v indijskem Bhopalu, prestolnici zvezne države Madža Pradeš. Meter in pol visoka betonska ograja, ponekod že naluknjana za lažji prehod, je edina ovira med desettisoči prebivalcev in nekdanjo tovarno Union Carbide India Limited – prizoriščem največje nesreče v kemični industriji doslej, kjer se od leta 1984 nadaljuje zastrupljanje množice ljudi.
Union Carbide? Voznik rikše je takoj vedel, kam mora. »Bom kar počakal malo,« je pristavil, pokazal na velika železna vrata in opazoval, kaj se bo zgodilo. Zidova na levi in desni sta bila popisana z gesli, ki so zahtevala pravico: »Očistite onesnaženo okolje«, »Kazen za krivce, kompenzacija za žrtve« in »Nič več posla za Dow Chemicals«. Škripajoči zvok dotrajanega železja je deloval kot prehod v drugo dimenzijo – iz tipičnega indijskega cestnega kaosa v čuden mir zaraščene gošče, iz katere je štrlel le nadzorni stolp. Naenkrat se je na drugem koncu kolovoza pojavil možakar v rjavi uniformi in začel mahati z roko.
»Imata dovoljenje?« je začel. Ko sva se spogledala in odkimala, je začel. »Potrebujeta ga. V pisarni ga morata urediti, vsak bo plačal 500 rupij, pa brez fotografiranja.« Nejeverni pogledi so ga prepričali, da je obrnil ploščo. »Ampak… Obstaja še ena možnost. Dasta mi 500 rupij, moj kolega vaju odpelje noter in lahko fotografirata, kolikor želita.« Dogovor je bil hitro sklenjen in že smo na motorju brzeli med obrisi zapuščenih stavb in bujnega rastja. Za ovinkom je kot grozljiva prikazen iz tal vstala zloglasna tovarna, ki je mesto spremenila v nočno moro.
Najhujša kataklizma po Hirošimi
Bhopalci so se vanjo zbudili 3. decembra pred 31 leti. Nekaj minut po polnoči je v rezervoarju E610, kjer je bilo spravljenih 40 ton utekočinjenega metil izocianata (MIC), začel naraščati pritisk. Med nočno izmeno v tovarni je izbruhnila panika. Ko so delavci prihiteli do rezervoarja, je bil že tako vroč, da nihče ni mogel blizu, strupena tekočina pa se je začela pretvarjati v plin. Škropljenje z vodo ni pomagalo, in ko je zaradi vedno močnejšega tresenja počila betonska ojačitev, so delavci zbežali s prizorišča. V pravo smer, proti vetru, kot so bili naučeni.
A tega nihče ni povedal okoliškim prebivalcem, ki so se v grozi in ne vedoč, kaj se dogaja, začeli prebujati v gost, strupen dim, ki se je nabiral v grozečem oblaku nad tovarno in se počasi širil proti jugu nad mesto. Sirena ob enih je zazvenela le za nekaj sekund, prav pa šele ob dveh, ko je bilo že pol mesta na begu. »Sredi noči sem zaslišal hrup. Ljudje so kričali 'Vstanite!' in 'Tecite, tecite! Plin uhaja!'. Soba je bila polna dima. Ko sem umaknil odejo z obraza, so me začele peči oči. Oče ni hotel zapustiti hiše in mati je ostala z njim, zato smo sami stekli proti prostoru za kremiranje. V nekem trenutku smo ostali brez mlajšega brata in sestre, plin je bil tako gost, da nismo videli, kam sta se izgubila. Štirje, ki smo preostali, smo se prijeli za roke in nadaljevali,« se v knjigi The Bhopal Tragedy spominja takrat devetletni Ramesh.
Ker v kaosu ljudi nihče ni poučil, da si morajo zaviti usta in nos z mokro krpo in teči v smeri proti vetru, so se nekateri brez vsega zatekli celo v tovarno. Po poti so ležali mrtvi brezdomci, v agoniji zvijajoči se starci, oslepeli otroci in poginule živali, se spominjajo preživeli. Kataklizma, kot je svet ni videl od atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju. Tri tisoč ljudi naj bi umrlo prvega dne, še nadaljnjih 17.000 pa v naslednjih dneh in letih. Preminule so muslimani zakopavali kar v množične grobove in odpirali stare, hindujci pa svoje zažigali na velikih grmadah. Tisoč šeststo živalskih kadavrov so zakopali z buldožerji in posuli z apnom, da se ne bi širile nalezljive bolezni.
Mesto duhov
Kar pol milijona ljudi je bilo izpostavljenih plinu, bolnišnice so bile prenatrpane, zdravil in zdravnikov pa bistveno premalo. Mnogi so v šoku in nevednosti, kaj se jim je zgodilo, zbežali iz mesta in Bhopal se je spremenil v mesto duhov. Nekaj tega občutka se je zažrlo tudi v razpadajoče ogrodje tovarne, saj ob pogledu na kovinski monstrum telo še vedno spreletijo mravljinci. Nepregledne vrste izpraznjenih konstrukcij in stavb se zarezujejo v nebo...
Pošasten 30-metrski stolp, na katerem bi plin v ognju moral zgoreti, a so zaradi preperelosti zamenjevali cev in zato ni deloval. Ogromen hladilni sistem, ki pa ni pomagal, saj so ga nekaj mesecev pred nesrečo zaradi stroškovnih rezov izklopili. Vodne črpalke, ki bi morale po ceveh pognati raztopino natrijevega hidroksida, a jih v usodni noči nihče ni aktiviral. Pomožni rezervoar, zdelan od posledic in vsakoletnega deževja, ki se ga nihče ni spomnil odpreti. Naprave za vodno zaveso, ki je bila s 15 metri bistveno prenizka za 33-metrski izpust metil izocianata.
Kaj se je takrat dogajalo v kontrolni sobi, kjer se zdaj za svoj prostor prerivajo le še sončni žarki in mrčes, medtem ko zelene omare z aparaturami čakajo na počasno smrt? Je kdo prepozno obvestil nadzornega o tlaku v rezervoarju, kdo ni vklopil črpalk, in kdo je obvestil lastnike v ZDA? Človek si lahko kar predstavlja panično hiteče delavce, ki so skušali nekaj postoriti, ko pa so se zavedeli razsežnosti nezgode, so raje pobegnili na varno.
Že leta prej so opozarjali na slabšanje varnostnih razmer in nizka plačila, tudi s skupinskimi in gladovnimi stavkami. Nekaj manjših nesreč se je že zgodilo, a Union Carbide je še naprej rezal stroške, saj prodaja pesticida sevin ni šla po pričakovanjih. Tovarna je bila že v fazi zapiranja, zato so marsikaj odnesli, odklopili ali ugasnili, število zaposlenih pa skrčili na minimum. Iz tovarne so se policiji prvič javili šele ob treh zjutraj, vodstvo pa se je tudi v naslednjih dneh zavilo v molk. Kasneje je mesto izvedelo, da je podjetje Union Carbide vedelo za nevarnost nesreče iz analiz svojih strokovnjakov, a oblastem zamolčalo svoje ugotovitve.
Težka voda
A posledice katastrofe se še niso nehale kopičiti. Še več žrtev se pridružuje trpeči množici. Ker prizorišče ostaja prepuščeno zobu časa, rjaveče ruševine peklenske noči pa še vedno vsakodnevno po malem razpadajo, strupi iz starajoče kovine pronicajo v zemljo in vodo. Po vsakem monsunu voda znova dvigne strupeni prah, poln težkih kovin, in ga na novo raznese. Vodna zajetja, ki se vsakodnevno uporabljajo v gospodinjstvih in za živino, črpajo podtalnico iz onesnažene zemlje v naseljih okoli tovarne. Z leti po katastrofi tako raste množica novih pacientov, ki so izpostavljeni onesnaženi vodi.
»Otroci na prizorišču nesreče in ob zajetjih igrajo kriket, živina se napaja s to vodo, ljudje jo uporabljajo za umivanje, ker enostavno nimajo druge možnosti. Revni so, zato se ne morejo preseliti. Pred dvema letoma, preden je sodišče vladi države Madža Pradeš odredilo, da mora poskrbeti za svežo pitno vodo, je 40.000 ljudi to vodo tudi pilo,« je akutno situacijo pojasnila Shahnaz Ansari, vodja dokumentacije v bližnji kliniki Sambhavna.
Tudi neposredne žrtve nesreče še naprej trpijo, saj se jim zdravje nikoli ne bo popolnoma povrnilo, rojeva pa se tudi že naslednja generacija z boleznimi in prirojenimi telesnimi napakami. Pesticid sevin je bil v priročniku Union Carbida klasificiran kot mutagen. »Problem ostaja, simptomi so enaki in ne bodo enostavno izginili. Zaradi dolgotrajne obolelosti so ljudje razvili še psihične težave, kot so depresija, anksioznost in druge.« Klinika deluje 19 let in vodi kartoteko za kar 31.200 bolnikov, ki jim zagotavljajo brezplačno zdravljenje, svetovanje, testiranje in zdravila. Podpirajo jih izključno zasebni donatorji, okoli 15.000 jih je, ne pa tudi država ali korporacije.
Poskusni zajčki
To je v Bhopalu pomembno, še posebej po škandalu, ki je pred petimi leti razkril, da so bile žrtve v bolnišnici, ki jo je sponzoriral Union Carbide, potegnjene v nadaljnje srhljive zlorabe. Farmacevtske korporacije so na njih preizkušale nova zdravila in jih uporabljale kot poskusne zajčke. A to je bil le en primer v široki mreži zlorab, navaja osem let stara raziskava. »V nekaterih primerih je ena veja korporacije proizvajala zdravila za bolezni, povezane s kemikalijami, ki jih je proizvajala druga veja istega podjetja. V Bhopalu pa tudi drugod po svetu ni bilo mogoče ubežati krogu zastrupljanja,« piše v letaku klinike. Odkar je bolnišnico prevzela država, še ni bilo poročil o nepravilnostih, a po drugi strani sploh še ni bilo jasnih poročil, dodaja Ansarijeva.
Na kliniki Sambhavna so zato svojo filozofijo zdravljenja utemeljili na naravnih snoveh in zdravilih ter okolju brez kemikalij. Za oskrbo z energijo uporabljajo sončne celice, tudi pri gradnji so, kolikor se je dalo, uporabljali naravne materiale. »Osnova zdravljenja je klasična ajurvedska medicina, ki zmanjšuje zastrupljenost telesa, pomaga izločiti globoko ležeče strupe in učinkovito zdravi multisistemska obolenja. Tudi bakterije pobije, zato lahko zmanjšamo uporabo antibiotikov. Metodo pancha karma kombiniramo s konvencionalnimi zdravili, a ta, če je le možno, postopoma zmanjšujemo, ker ustvarjajo zastrupitveni pritisk in odpornost,« pojasnjuje dr. Roopa Bedda.
Problem po nesreči je bil, da nihče ni zares vedel, s čim imajo opraviti in kako zdraviti izpostavljene. Steroidi, antibiotiki in druga zdravila so se množično uporabljali, zaradi česar se je pri ljudeh razvila odpornost proti zdravilom, veliko pa jih že od začetka ni imelo pravega učinka. »Zdravil sem že zastrupitev s fosforjem, a metil izocianat je nekaj popolnoma drugega. Mislim, da nihče v Indiji ni strokovno usposobljen, da bi se spopadel z zastrupitvijo z metil izocianatom,« je opozarjal dr. R. K. Rajnarayan, ki je bil v letih 1978 do 1981 v tovarni zaposlen kot strokovnjak za zdravstvena vprašanja. Sicer pa je zdravljenje bolnikov z več obolenji hkrati, kot so endokrina, imunološka, dihalna, rakava, očesna in kožna pri tistih, ki so bili izpostavljeni plinu, ali nevrološka, mišična, psihološka, menstrualna in druga pri tistih, ki pijejo onesnaženo vodo, zelo kompleksno in zahteva dodatno previdnost. Sambhavna zato raje organsko proizvaja več kot 40 zdravil iz ajurvedskih zelišč, vzgojenih na domačem zeliščnem vrtu. Vsa so podvržena redni kontroli kakovosti, tudi bolnike pa učijo, kako jih lahko vzgojijo in pripravijo sami.
Državne obresti od nadomestil
»Ljudje so bežali in kričali, da se je nekaj zgodilo v tovarni. Ko sem prišel iz hiše, sem obkrožen s kaosom stopil v oblak gostega dima. Oči so me pekle, začel sem močno kašljati in se dušiti,« se grozne noči spominja eden od bolnikov Ram Singh. Živel je nekoliko stran od tovarne, v krajevni skupnosti Jinsi Jahangirabad, in iz domačega mesta zbežal k sestri v zvezno državo Utar Pradeš. Vrnil se je šele po dvajsetih dneh. Njegov mlajši brat je zaradi nesreče oslepel, oba pa trpita zaradi številnih zdravstvenih težav. »Ves čas sva bolna. Od takrat se ne počutim več zdrav. Na srečo v Sambhavni dobro skrbijo za nas in nas oskrbujejo s kakovostnimi zdravili,« dodaja Singh. Je eden od desettisočih, ki so zaradi izpostavljenosti plinu dobili 50.000 rupij (okoli 700 evrov) nadomestila. »Ni dovolj niti za zdravila niti za zdravljenje, ki bi jih potreboval poleg brezplačnih storitev na tej kliniki.«
Žrtve, izpostavljene zastrupljeni vodi, niso dobile niti tega. Nadomestila so se izplačevala iz 470 milijonov dolarjev visoke poravnave, ki sta jo dosegla indijska vlada in Union Carbide. A vlada je denar enostavno pospravila na bančni račun in služila obresti, ljudi pa izplačevala po delčkih. Družine preminulih so sredstva prejele v treh delih: 100.000 rupij leta 1994 in 2004 ter 800.000 leta 2010. Denar so dobili šele po silovitih javnih pritiskih, med drugim tudi dveh protestnih pohodih v 700 kilometrov oddaljeno prestolnico New Delhi. Indija zdaj za dodatna poplačila toži novega lastnika tovarne Dow Chemicals, a primer že od leta 2009 stoji na ustavnem sodišču. Ansarijeva dodaja, da sta tako vlada kot korporacija, čeprav ima zdaj novega lastnika, soodgovorni za katastrofo in bi se zato morali spopasti s problemom, ki mu ni videti konca. »Najprej bi morali zavarovati območje okoli tovarne, ga spremeniti v spomenik in tako ohraniti kot opomin prihodnjim rodovom.«
Klinika organizira tudi delo v skupnostih, kjer v 14 naseljih deluje 97 prostovoljcev. Izobražujejo o posledicah za zdravje, testirajo kakovost vode in zemlje ter spremljajo učinke na zdravstveno stanje prebivalcev. Veliko jih je samih preživelo katastrofo ali pa so izpostavljeni strupeni vodi, tudi polovica 60-članske ekipe na kliniki. Zato je zanje življenjskega pomena, da še naprej zbirajo informacije o zapuščini, kar je delo knjižničnega oddelka. Raziskovalni oddelek medtem opravlja nove raziskave, tri članke so že objavili tudi v mednarodnih revijah.
V praksi in teoriji Sambhavna daje zgled, kako bi lahko delovala skupnost brez kemikalij, in vliva upanje, da se Bhopal ne bo ponovil. A se to ob aktualnih številkah zdi (pre)majhno. Trg s pesticidi raste in naj bi do leta 2019 ustvaril že 60 milijard dolarjev poslov, Indija pa je še naprej tretja največja proizvajalka za Kitajsko in Japonsko z 80.000 tonami letno. Hkrati je tudi zadnja država na svetu, kjer se še vedno proizvaja in bombažna polja v ogromnih količinah škropi z DDT, herbicidom, ki dokazano moti hormonsko ravnovesje pri ljudeh in živalih.
