Toda okraskov niso vrnili. Še več, čez slab teden grem v enega od primestnih trgovskih centrov, ki jih sicer sovražim, toda v tem je ena redkih trgovin z oblačili, kjer imajo večje številke. Grem torej z ogromnim odporom, prej zlijem vase vse prehranske dodatke, ki vzpodbujajo vitalnost, in še pest persena. Ko vstopim, se mi zazdi, da sem vsega vzela preveč. Kajti nenadoma butne vame cingljanje zvončkov, pa ho ho ho … ogromni plastični božiček se sklanja proti meni in mi ponuja roko. Od česa je pa zdaj to?!, se prestrašim. Od brokolija, ki ga je bilo nekoliko preveč za kosilo?! Zvezdice bingljajo izpod stropa, pa lučke, otroci vlečejo mame proti izložbi z igračami, pa proti jelki, kjer prikupne deklice v rdečih oblekicah z belim kožuščkom ponujajo bombončke in nekakšne listke, vse prepotene, kajti mraza ni prav nobenega.
Pristopim k starejši gospe, ki prav tako pretreseno kot jaz strmi v vse skupaj.
»A snemajo?« previdno vprašam. Nič.
»Najbrž bo ameriški film ali avstralski. Zdi se mi, da tamle vidim Huga Jackmana…«
Ko je še vedno tiho, vprašam: »A se vam ne zdi čudno, da je že vse okrašeno kot za božič?«
»Kaj? Ne! Ampak pisalo je, da se danes začnejo prednovoletne akcije, pa nič takega ne vidim!«
»Najbrž ste pomešala mesece! Zagotovo je bil mišljen 3. december in ne 3. november!«
Oddahnem si. Torej res snemajo. Tedaj iz ene od bližjih trgovin prinesejo rdeč pano z napisom PREDNOVOLETNA RAZPRODAJA 70%. Gospo katapultira v tisto smer.
Potem se ozrem v svoje krokse, res je, da imam oblečene nogavičke, a vseeno, ozrem se v otroke, ki so vpreženi v svoje matere. Brez bundic so, brez kapic in škorenjčkov. Mamice pa … poglej, ena je celo v kratkih rokavih. In potem se z grozo zavem: Kupila nas je faking Kalifornija! Tako kot je Heineken kupil Laško in Rusi Rogaško. Prav tako je kot v najbolj kičastih in neznosnih ameriških filmih. Ljudje v letnih oblekah skakljajo po trgovskih centrih, natrpanih z božično kramo, božičnim hrupom in dušečim božičnim vzdušjem. Toliko vsega, da človek lahko začne bruhati pisane lučke in umetni sneg, pomešan s punčem. Tudi mene začne dušiti. Pobegnem domov, preden se onesvestim. Tega zaradi čakalnih vrst na urgenci ne bi riskirala.
Doma odprem nabiralnik in ven se usujejo katalogi, okrašeni s pentljicami, zvezdicami, smrečicami in drugo nesnago. Nato se skrijem v najtesnejši kot kavča in prižgem televizijo v upanju, da najdem kaj pomirjujočega. Ne vem, če ste opazili, da ko prižgete ekran, najpogosteje naletite na reklame. In prosim lepo, takoj zadoni: »Ding ding, zelo ugodna božična šunka!« Kaj naj že zdaj počnem z božično šunko? Si jo dajem na otekle noge? Že takoj sledi asteničen božiček, ki ponuja otrokom zelo ugodne igračke, kamionček že za SAMO štirinajst evrov devetindevetdeset, in to le pri recimo Dideldudlbruhnerju. In potem majcen otrok, ki nima pojma, koliko evrov je to za njegove starše in tudi nasploh, caplja za tabo cele dneve in veka: »Kamionceeek!!! Stilinajst eulov devetindevedeset! SAMOOOO!!! Hocem v Didldudlbluhnel!!!«
In ti tako smrtno sovražiš Didldudlbruhner, ki se v resnici imenuje drugače, ampak ne smem napisat pravih imen, se pa začnejo na S ali L ali H ali M itd. in stojijo v vsakem kraju. Tako zelo ga sovražiš, da nikoli več ne kupuješ tam, če se le da. Njegov oče pa seveda dobro ve, da je orodje, ki je znižano za 60 odstotkov, v resnici njegova dejanska cena. Tako kot ve mama, da je enako z darilnim kompletom treh brisač, s popustom 70 odstotkov, saj je nemogoče, da bi pred znižanjem stal dvesto evrov.
Božične in novoletne reklame nas zelo razburijo. Vsaj mene. Vse te ljubeče družine za preobloženimi mizami, ljubeči pogledi in objemi, vse se iskri in blešči kot v nebesih, vsa ta sreča, ki nam jo želijo trgovci, tako močno iz srca … saj nekje v sebi vem, vemo, da hočejo od nas le denar, še več denarja kot ponavadi. Sicer bi pred božičem osamljena starka ihtela od sreče in v solzah poklicala prijateljico ter ji rekla: »Tako toplo mi je pri srcu, trgovina S (H, L, M … itd.) mi je pravkar povedala, da me ima rada in da misli posebej name. Pa tudi na tebe in na vse upokojence. Da nam želi samo dobro, srečo in zdravje! Oh, kako prijazno!!! In a veš, da imajo tudi posebno ponudbo za nas?!«
In mlad par, ki se premražen stiska na kavču, ker nima za kurjavo, gleda drug mlad par v reklami, ki se tudi stiska na kavču, v ozadju pa prasketa peč na biomaso v akciji. Ganjena se poljubita ob besedah iz TV aparata: »Toplota se širi iz srca!« ali kaj podobno bedastega in med hropečim kašljem si rečeta: »Kako prav imajo!«
Seveda preskočim reklame, a kaj ko jim ne moreš uiti, potem so tam še razni božični filmi in risanke z jelenčki in končno na tretjem programu prenos seje iz parlamenta. Tudi to je bolje kot ta nevarni izbruh božičnih bacilov. Poslanec za govorniškim odrom z nemajhnim patosom spregovori: »Še posebej zdaj, ko prihaja božični čas, ne smemo pozabiti … blablabla…«
Zbežim v gozd, tam je mir … o, mir… Pa zagledam smrečice in zasmilijo se mi v dno srca. Nimam več pojma, kam naj pobegnem pred božičem, ki začne razsajati, ko je zunaj še mila jesen. A ni nikjer več spoštovanja do narave in letnih časov?! Za hip se spomnim, da bi jo lahko popihala v Sirijo. Tam zanesljivo ne praznujejo božiča pa tudi nepremičnine so trenutno poceni. Preveč tvegano.
In kajpada me prekrije nostalgija. Otroštvo. Nekaj belih snežink iz stiropora v izložbah, pa jelenček in vata, šele par dni pred božičem, prav tako jelka. Darila v glavnem bolj skromna, a neskončno pomembna, ker so prišla edinole za božič. Še za rojstni dan ne. In vse to je izginilo takoj po novem letu. Čez noč, kot je prišlo. Kratko, a intenzivno in dragoceno. Dva tedna čudežev, čarovnije, vonjev, zvokov, ki se jih spominjaš in jih čakaš celo leto. Kako sem včasih ljubila božič! Zakaj so mi ga vzele te svinje trgovske tajkunske korporacijske?! Zakaj so ga vzele vsem nam, predvsem pa otrokom. Kako naj se veseliš nečesa, kar traja tri mesece na leto?! Zaenkrat. Sumim, da skrivaj nameravajo božični vojni pohod prej ko slej začeti takoj po počitnicah, ga prekiniti za noč čarovnic, nato seveda nadaljevati z največjim možnim zamahom, ga prekiniti z valentinovim, veliko nočjo in pustom, ga spet nadaljevati do julija, ko bi se sicer prodajali božični pripomočki za vse, ki nameravajo silvestrovati v toplih krajih, in kot sem rekla, nadaljevati s prvim septembrom. Kajti nikoli, niti za sekundo, niti v spanju, ne smemo pozabiti, da je treba nakupovati in potem bomo srečni in ljubljeni in vse bo v redu. Hohoho!
