V ponedeljek, 30. novembra, bo v ljubljanski Operi premiera komedije Staro za novo, glavna protagonista pa sta Tin Vodopivec in Boris Kobal. Da sta odličen tandem, je pokazala že smeha polna novinarska konferenca. Tin je Borisu, ki je pred kratkim praznoval 60. rojstni dan, podaril igračo motor (podobnega, kakršnega Kobal sicer vozi), ta pa se je pošalil: »Hvala ti, a na žalost jaz tebi za tako visok jubilej ne bom mogel nič podariti.« V predstavi bosta govorila o staranju, tehnologiji, ljubezni, sinergiji med starejšo in mlajšo generacijo, pokazala pa bosta tudi, da lahko, pa čeprav je med njima kakšnih 30 let razlike, odlično sodelujeta.

Je težje stati sam na odru, ko krivde ne moreš prevaliti na nikogar drugega, ali je težje delati v dvoje, ker se je treba vsaj malce prilagajati?

Kobal: Ni razlike. Odgovornost je odgovornost, ne glede na to, ali na odru stojiš sam ali ne. Vsak mora opraviti svoje delo. Če je eden dober, drugi pa manj, potem predstava ni v redu. Zato tudi ne more nikoli biti odvisna od enega igralca.

Vidva sta enakovredna?

Oba: Da.

Je celotna predstava do zadnje podrobnosti pripravljena vnaprej ali je še kaj prostora za improvizacijo?

Vodopivec: To je malce odvisno od posameznikovega stila, moj je odprt, plavajoč, nekatere stvari so postavljene, druge malce improvizirava. Včasih kdo kaj pozabi in nato malce zamenjava vrstni red…

Kobal: Ko je na odru samo eden od naju, gre za čisti stand up, veva, kaj imava povedati, a pride tudi do improvizacije. Ko sva na odru oba, je besedilo fiksirano. »Zabetoniran« pa ni noben del predstave.

Bosta torej v tistem delu, kjer sta sama na odru, sodelovala z občinstvom?

Kobal: Jaz niti ne.

Vodopivec: Jaz pa malce več…

Sprašujem zato, da izvem, ali sesti v prvo vrsto.

Vodopivec: Ljudje se tega velikokrat bojijo, a jih spodbujamo, naj z veseljem sodelujejo. Tudi vprašanja so precej preprosta, na tak način tudi spoznavam občinstvo. Prva vrsta je priporočena!

Boris, vi predstavljate starejšo generacijo, Tin, vi mlajšo. Koliko prilaganja, če sploh, je bilo potrebnega za premostitev te generacijske luknje?

Vodopivec: Boris se je moral najprej naučiti, kaj je to internet. (Smeh.) To je bil prvi pogoj. Vsak je k ustvarjanju predstave prinesel svojo energijo: on ima veliko izkušenj na enem področju, jaz jih imam na drugem, na primer na področju klasičnega stand upa. Ko se to oboje združi, nastane odlična predstava.

Sta začela s kolegialnim odnosom ali sta se na začetku obnašala bolj kot oče in sin?

Kobal: Imam sina in hčer, ki sta približno toliko stara kot Tin, tako da sem morda podzavestno gojil kaj takšnega do njega. Tin je sicer mlad, a vendarle ni tako zelo mlad…

Vodopivec: Eeeej! (Se namrgodi in zasmeji.) Boris je bil skorajda edini, ki je iz sveta gledališča brez prisile prišel pogledat mojo predstavo. Presenetil me je, da si je vzel čas. Ko sva se prvič videla, sem imel malo strahospoštovanja, Boris je zelo hiter tudi v improvizaciji, zelo hitre odzive ima in se ozračje zelo hitro sprosti.

Govorimo tudi o nekem sožitju med mlajšimi in starejšimi generacijami, zlasti v teh težkih časih gospodarstva, ko s(m)o mladi prisiljeni v takšno sobivanje v isti hiši s starši ali celo starimi starši.

Vodopivec: To je zagotovo najenostavnejša možnost, zdi se mi, da smo se malce polenili. Včasih je svet posamezniku morda omogočil lažji preskok, bila je miselnost, da ko boš končal faks, te bodo zunaj takoj čakali in ti ponujali službe. Danes se je treba malo bolj boriti, biti morda grebator, si bolj prizadevati za določene stvari. Nekaterim uspe prej, drugim kasneje. Tako so nekateri res še po 30. letu doma ali pa si v hiši opremijo svoje nadstropje, kar je malce sporno, a je hkrati najlažja odločitev.

Kako pa je s sožitjem teh generacij na odru?

Kobal: V gledališču je prišlo do »enakovesja« med starimi in mladimi: mladi velikokrat ne pridejo do vlog, po drugi strani pa starejše, a to je že okoli 50. leta, silijo k upokojitvi in jih dajejo na stranski tir, kar se v preteklosti ni dogajalo. Ko sem bil mlajši, so bile v gledališču prisotne vse tri generacije – mladi, srednji in stari, tok sprememb je bil naraven. Očitno je prišlo do miselnega premika, da izkušnje starejših niso več kaj dosti pomembne. Tako potem pride do groznih absurdov – da mora 20-letnik igrati 80-letnika. V nekaterih gledališčih so izbrisali celotno starejšo generacijo, kar ni v redu. V tem, ko so na odru prisotne vse starosti in ta postane nekakšen mikrokozmus sveta, je določen čar.

Se danes poveličuje mladost?

Kobal: Da, ampak samo določeno – lepo, hitro, uspešno, bogata, če se da. Kje dobiš vse to?

Boris, ste že šli skozi krizo srednjih let?

Kobal: Ja, pri 50. (Tin medtem v roke vzame motor, ki ga je Borisu podaril za 60. rojstni dan, in ga začne voziti po mizi, zraven pa oponaša zvok dirkanja.) Takrat se mi je zdelo, da je vse, kar sem dotlej naredil, en drek. Da so bile moje izbire zgrešene. Sedaj pa se z leti sploh nisem ukvarjal in je šla okrogla obletnica mimo, ne da bi vedel.

Tehnologija je danes del vsakdana. Če te ni na twitterju, zamudiš aktualno dogajanje, če te ni na facebooku, sploh ne obstajaš. Se strinjata?

Kobal: Jaz bom raje kar tiho.

Vodopivec: Malce sem se polenil, saj sem bil pred leti veliko bolj aktiven na spletnih družbenih omrežjih. (Staraš se, ga zbode Kobal in se zasmeji.) Preveč je vsega. Včasih sem veliko več objavljal, pa tudi promoviral svoje nastope. Danes se vprašam, ali to sploh še koga zanima. Zdaj dam pa Borisa na plakat in ljudi prosim, naj pridejo. Z njim vabim starejše občinstvo.

Boris, vi ste generacija moje mame, a sem vas kot otrok tudi sama spremljala v TV Popru. Koliko se je humor spremenil od takrat oziroma kakšne spremembe vidite na odrih?

Kobal: Spremenilo se je dojemanje časa, ki ga imaš na voljo, da kaj poveš. V TV Popru smo si vzeli čas za skeče, ki so bili dolgi tudi po osem minut. Danes ni televizije, ki bi ti dala na voljo toliko časa. Morda minuto ali dve, s tem pa izginjajo zgodbe.

Vodopivec: Tudi sam sem gledal TV Poper in se spraševal, kdaj bodo že na sporedu risanke. (Smeh.) Zanimal me je celoten spekter komedije – šale v časopisih, skeči na televiziji in vse drugo. Nove generacije postajamo vse bolj nepotrpežljive, s čimer pa se trenirajo tudi možgani, da hitreje predelajo več vsebine. Nekoč so zvečer ob soju sveč mirno brali knjige, danes goltamo članke in že med branjem pozabimo nanje, vmes še kuhamo, gledamo televizijo… vse gre hitro.

Čigave šale so bolj smešne?

(Oba se smejita in diskretno kažeta nase.)

Kobal: Veste, predstava je videti tako, kot da je na odru zgolj ena oseba, ne pa dve. Predstava govori o potrebnem in pa o balastu. (Malce pogleda v Tinovo smer.).

Vodopivec: Kaj? Ja… jaz sem tisti, ki je na odru tiho in samo kima. Boris pa sije.

stand up komedija gledališče Boris Kobal Tin Vodopivec