Tako kot je Luka Špik v več kot 20 let dolgi športni karieri vrhunskega veslača presenečal z uspehi, svojevrstno zunanjo podobo in obnašanjem, je na spektakularni in inovativni prireditvi v nekdanji Titovi vili Bled ob Blejskem jezeru tudi oznanil, da pri 36 letih končuje izjemno športno pot. Dogodek je poimenoval Informans, režiser je bil Matjaž Berger, izvedba v rokah Anton Podbevšek teatra, svojo športno pot pa predstavil na svojevrsten način skozi manifest, ki ga je Luka napisal sam, prebral pa igralec Pavel Ravnohrib. Prireditev je bila nabita s čustvi, veliko je bilo tudi solz.
»Pri meni je odločitev o koncu kariere zorela dolgo časa in prišla je pred olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru. V letu premora sem prišel do spoznanja, da ne čutim več želje po tekmah. Ničesar ne obžalujem, nimam neizpolnjenih ciljev. Imam za polno knjigo zgodb, ki še niso napisane. Poslavljam se od športa, ki mi je dal veliko, kdaj pa sem seveda pričakoval tudi več. Pogrešal bom prijatelje, treninge, priprave, šalo v garderobi in nogomet na travniku. Pogrešal bom sendvič in vonj salame poli v kombiju, ki ni bil avtodom, in vonj po moškem v garderobi, kaj šele v sobi na pripravah, ko dežuje in ne uspeš posušiti vse opreme,« je bil v poslovilnem govoru iskren Luka Špik, ki se ni delal nezlomljivega moškega, ampak je pustil solzam prosto pot.
Posebej je izpostavil, da ne bi bilo nasmehov na odru za zmagovalce brez timskega dela in podpore staršev, dekleta Polone Kasal, nesebičnih komentarjev brata Jana, službe na ministrstvu za notranje zadeve ter partnerstva s Čopom. »Ko sem na najini prvi skupni tekmi v dvojnem dvojcu na Bledu zajokal, da ne morem več in me bolijo noge, mi je Iztok odvrnil, da če lahko jamram, lahko tudi vlečem. In to me je pripeljalo na Olimp,« je le delček predstavitve Špika o njegovi sanjski veslaški poti, katere vrhunec je bila zlata olimpijska kolajna 2000 v Sydneyju. Olimpijski naslov je zanj največji uspeh, bronasta kolajna v Londonu 2012 nedvomno njegov osebni »come back«, največje razočaranje pa štiri leta prej s šestim mestom v Pekingu. Največjo zahvalo je izrekel trenerju Milošu Janši, za katerega pravi, da se brez njega mnogi veslači ne bi z zlatimi črkami zapisali v zgodovino slovenskega športa.
Luka, ki je bil obetaven odbojkar, se je za veslanje navdušil ob gledanju olimpijskih iger v Barceloni 1992, kjer je Slovenija osvojila dve kolajni. Ko ga je mama pripeljala v blejski klub, je zaradi izjemno hitrega napredovanja postal športni fenomen. »Na športnika gledam pretežno s športne plati, v vse ostale stvari se nisem nikoli pretirano vtikal,« je izpostavil Miloš Janša. Šele včeraj je izvedel, kako si je Luka strgal križne vezi 28. februarja 2004, ko so za trening tekli v hrib. Luka, Miha Pirih in Jani Klemenčič so našli odvrženo kopalno banjo, naredili stezo za bob, ko pa so se spuščali, je imel Luka to smolo, da je bil ovinek preoster, smreka pa preblizu in končal je v bolnišnici.
Špik je imel leta 2013 težave s hrbtom, leta 2014 se je preizkušal v četvercu, letos pa si je vzel leto dni premora in ga večji del preživel v Londonu. 90 odstotkov kvot za olimpijske igre je bilo podeljenih letos na svetovnem prvenstvu v Franciji. Ker Špik letos ni tekmoval, bi imel možnost za olimpijsko kvoto še prihodnje leto na dodatnih kvalifikacijah, kjer bo zelo malo prostih mest. »V Londonu vstopam v fitnes industrijo, a moj projekt je še bolj na ravni kikstarterstva. Olimpijske kolajne bolj odpirajo vrata v tujini kot Sloveniji. London je po tej plati do mene prijaznejši kot Slovenija. Ne predstavljam si, da se ne bi vračal domov, kjer je zelo lepo, a s tem, kar si želim, veliko lažje uspem v Londonu,« je poudaril Špik.
