Čeprav so spomeniki narejeni iz brona ali trpežnih kamnin, niso porok večnemu spominjanju določenih pomembnih oseb ali dogodkov. Kot je dokazala Ljubljana, spomeniki namreč niso odporni proti političnim spremembam in predvsem proti nosilcem teh sprememb, sicer bi v prestolnici danes stalo precej drugih spomenikov.
Na stopnicah pred magistratom bi turisti poleg Robbovega vodnjaka fotografirali kip srbskega kralja Petra I. na konju. V parku Zvezda se mladi ne bi srečevali pri Sidru, temveč pri mogočnem šestmetrskem kipu kralja Aleksandra I. na konju ali pri doprsnem kipu maršala Radetzkega. Kje v prestolnici bi še vedno naleteli na kip Tita. V Miklošičevem parku pa meščanov z visokega podstavka ne bi opazoval jezikoslovec Fran Miklošič, temveč sam cesar Franc Jožef I., čigar doprsni kip se je prvi bohotil na omenjenem podstavku, je v svoji knjigi Mesto brez spomina navedel dr. Božidar Jezernik, etnolog in kulturni antropolog z ljubljanske filozofske fakultete.
Od spoštovanja vrednih ljudi do rablja in starega krvosesa
Vseh teh kipov in še mnogih drugih danes ne vidimo več, ker se po Jezernikovih besedah niso skladali z geopolitičnimi okoliščinami nekega novega časa. Brisanje zgodovine z odstranjevanjem spomenikov se je začelo s koncem prve svetovne vojne, ko Slovenci po dolgih stoletjih niso več čutili pripadnosti Avstro-Ogrski, saj je Slovenija postala del nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ker je simboliziral nekdanjo monarhijo, tako pravi Jezernik, je moral pasti spomenik cesarja Franca Jožefa, za katerega so se še v prvi svetovni vojni bojevali številni Slovenci. Ob tem je Jezernik v svoji knjigi opozoril, da kipa Franca Jožefa niso financirali le Ljubljančani v zahvalo cesarju za obisk po velikem potresu, temveč naj bi denar zanj zbirale vse slovenske občine, saj si je prebrisani župan Ivan Hribar postavitev tega spomenika zamislil kot vseslovenski projekt, ki naj bi pri cesarju vzbudil naklonjenost do slovenskega naroda in njegovih narodnih teženj.
Pri postavitvi spomenika še enemu avstrijskemu heroju, maršalu Josefu Radetzkemu, Ljubljančani niso imeli skritih motivov. Do maršala, ki je živel v tivolskem gradu, so čutili posebno dolžnost izkazati mu spoštovanje s spomenikom. Jezernik je v svoji knjigi zapisal, da so Ljubljančani Radetzkemu najprej postavili velik doprsni kip v parku Zvezda, in sicer na mestu, kjer je danes Sidro. Pred njim so pozneje po Jezernikovih ugotovitvah potekale številne slovesnosti in svečanosti, pritegnil pa je tudi zabave željne študente. Nekega večera naj bi mladina ob vznožju spomenika bližnje klopi zložila tako, da je bilo mogoče splezati do doprsnega kipa, nato pa sta dva študenta maršalu sedla vsak na svojo ramo in ga razigrano klofutala, dokler se niso prikazali možje postave.
Tudi pred njegovim nekdanjim domom v Tivoliju je svojčas stal kip Radetzkega. Toda z vključitvijo Slovenije v novo državo je politika čutila potrebo, da pretrga povezavo s staro monarhijo ter njenimi simboli in junaki. Če je bil Radetzky nekoč v očeh Ljubljančanov narodni junak, je bil po koncu prve svetovne vojne spomin nanj zreduciran na »rablja starega krvosesa«, je ugotovil Jezernik. Zato so skupaj z drugimi spomeniki monarhiji odstranili tudi oba kipa Radetzkega, ki ju danes hrani Mestni muzej. Na podstavke, kjer sta stala omenjena spomenika, so Ljubljančani začasno namestili vaze s cvetjem v dokaz, da te prestolnico krasijo bolj kot kipi Radetzkega.
Italijani nad spomenika z žago in razstrelivom
A mnogi spomeniki niso imeli sreče, da bi bili ohranjeni vsaj v muzejskih depojih. Spomenika srbskima kraljema Petru in Aleksandru, ki so ju Ljubljančani postavili kot znak zahvale za »rešitev izpod večstoletnega jarma« Avstrijcev, sta doživela bridek konec, je opisal Jezernik. Vendar njuni krvniki niso bili Ljubljančani, temveč Italijani, ki so v času druge svetovne vojne okupirali prestolnico. Po Jezernikovih besedah sta Italijanom mogočna srbska konjenika šla tako v nos, da so se ju lotili na najbolj nekulturen način. Kip Petra so razstrelili, Aleksandrov kip pa so najprej odžagali s podstavka in ga razžagali, nato pa so do tal demolirali še ves štirimetrski podstavek, je opisal Jezernik.
Toda po Jezernikovih besedah srbska kralja v Ljubljani skoraj zagotovo ne bi ostala dolgo. »Če obeh konjenikov ne bi razdejale italijanske okupacijske oblasti in če bi potem morda čudežno prestala še čas nemške okupacije, bi ju odnesla revolucionarna energija, ki je zavela po koncu druge svetovne vojne in odnesla še tiste javne spomenike včerajšnjega sveta, ki so jih okupacijske oblasti pustile pri miru,« je zapisal v Mestu brez spomina.
Po osamosvojitvi nov val umikanja spomenikov
Oblast, ki se je vzpostavila po drugi svetovni vojni, je kmalu začela postavljati spomenike svojim herojem, ki pa so ponovno postali nezaželeni, potem ko se je Slovenija osamosvojila. V Ljubljani so znova začeli umikati sporne spomenike in jih spravljali v muzeje.
Če spomenika Tita na ljubljanskih ulicah in trgih ni mogoče več najti, ker so jih po Jezernikovih besedah dali odstraniti nemudoma po osamosvojitvi, pa spomenik njegovemu tesnemu sodelavcu Borisu Kidriču še vedno stoji, čeprav je bil tudi sam del komunističnega sistema.
A to ne pomeni, da je bil Kidričev spomenik obvarovan pred poskusi odstranitve. Že leta 1995 je mestni svet dal pobudo, da bi njega in druge sporne spomenike iz časa Jugoslavije umaknili v muzeje, je v prispevku Kip komunističnega revolucionarja Borisa Kidriča (1912–1953) spomnila predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta dr. Barbara Murovec. Vprašanje, ali takšni spomeniki sodijo v muzeje ali pa gre pri njihovem odstranjevanju za vandalizem, je takrat sprožilo burne debate. V teh debatah pa se je pojavilo mnenje, da spomenike z javnih mest odstranjujejo samo v totalitarističnih režimih, je navedla Murovčeva, in to mnenje je očitno obveljalo. Vendar določen del javnosti še danes meni, da je spomenik kričečega Kidriča sramota in da tak spomenik sodi le v muzej.
