Ker – kam pa naj bi se »likvidnost«, »presežni« finančni kapital, morje denarja sicer steklo? Z Rusijo je do nadaljnjega konec, bolj ali manj tudi z Brazilijo, Južno Afriko, Indijo in Kitajsko, Silicijeva dolina je že zdaj »prekapitalizirana«, drugih »disruptivnih inovacij« pa ni na obzorju. Viagra in botoks sta v takšnih razmerah videti razmeroma zanesljiva stava, ne brez svojevrstne simbolične ironije: ljudje so z njima na videz lepši in ne trpijo zaradi »disfunkcij«.

Delničarje Pfizerja in Alergana, ameriške oziroma irske farmacevtske nadnacionalke, lahko (poleg ponovitve septembra leta 2008) pravzaprav samo še nacionalni regulatorji prikrajšajo za veselje ob knjiženju naslednje dividende ali razlike med današnjo in prihodnjo ceno delnice. Da bi se to zgodilo, ni prav verjetno, kajti ta teden uradno napovedana združitev je izdatno podprta s pravnimi analizami uglednih odvetniških pisarn. Navsezadnje gre za 160 milijard dolarjev ali nekako štiri slovenske letne BDP vreden posel (ali, če hočete, polovico vrednosti konjunkturnega programa, ki ga je za celotno EU pred letom dni napovedal Jean Claude Juncker), kolikršnega doslej v farmaciji, s »slonovskimi združitvami« bogati panogi, še ni bilo.

Istočasno gre za dobro ponazoritev razmer, ki vsaj kratkoročno dobesedno nagrajujejo neproduktivna vlaganja ali, kot bi dejali ekonomisti, napačno alokacijo kapitala. Glede tega svet ni danes bistveno drugačen kot pred desetimi leti, kajti obilica denarja, ki ga »tiskajo« centralne banke s količinskim sproščanjem in nizke obrestne mere na drugi strani vztrajno dajejo zgrešena znamenja finančni industriji glede tega, »kaj se splača«. Če temu dodate še privlačne možnosti za (povsem legalno) »davčno optimizacijo«, ki jo ponujajo že samo v okviru EU (kaj šele globalnem) neusklajene nacionalne zakonodaje in skoraj popolno odsotnost res revolucionarnih inovacij in tehnologij, v katere bi se splačalo vlagati, dobite poslovno okolje, v katerem se večina finančnega kapitala pretaka iz votlega v prazno, oziroma okolje, v katerem se Applu splača sposojati denar za izplačilo delničarjev, čeprav ima zunaj ZDA 200 (nekako tako) milijard dolarjev depozitov, Brentu Saundersu, predsedniku uprave Alergana, pa, da v zgolj treh letih odigra monopoli s prodajami in kupovanjem podjetij, vreden skoraj 150 milijard dolarjev (brez kupčije s Pfizerjem).

Svet skratka, z besedami generalnega sekretarja OECD Angela Gurríe, še vedno ni našel niti načina, kako zasebne naložbe preusmeriti iz »dekadentnih« v produktivne, niti načina, kako presekati zvezo med klasičnim bančništvom in tveganimi finančnimi posli. Ali še drugače, skorajda vsi vzroki finančne krize izpred sedmih let so ostali nedotaknjeni, v določenih primerih pa so tveganja še večja. Eno od takšnih so ustvarile velike naložbe v nizkomezdne proizvodne zmogljivosti, torej selitve proizvodnje v države s poceni delovno silo, zaradi katerih lahko zdaj svet tako na severu kot na jugu proizvede več blaga, kot so ga potrošniki pripravljeni ali sposobni pokupiti.

K temu, da je potrošnja (pre)nizka, je seveda svoje prispevala tudi bolj ali manj vsesplošna obsedenost s proračunskim varčevanjem. V jesenskih papirjih IMF in OECD je tega resda še nekaj manj, Mednarodni denarni sklad »državam s fiskalnim prostorom« in »pomembno odvisnostjo od zunanjega povpraševanja« celo predlaga, naj »sprostijo fiskalne uzde, zlasti z večjimi infrastrukturnimi naložbami«. K slednjemu je med drugim pred štirinajstimi dnevi pred vrhunskim srečanjem skupine G20 v Turčiji pozval tudi ameriški predsednik Barack Obama.

Prevedeno na slovenske razmere bi to pomenilo, recimo, da vik in krik zaradi nedavnega vladnega »popuščanja« sindikatom javnega sektorja ni umesten, bilo bi pa na drugi strani koristno zagnati paniko, ker gresta predvidena proračunska primanjkljaja za naslednji dve leti (precej) globoko pod maastrichtske tri odstotke. S tem Slovenija ne bo nikomur nič dokazala (ah, ja, spoštovala bo fiskalno pravilo), se bo pa prikrajšala za naložbe v prepotrebno infrastrukturo, cestno, železniško, digitalno, energetsko… in izobraževanje. Je pa vztrajanje pri varčevanju mogoče razumeti, če se spomnimo na zgodovino drugega tira Koper–Divača in tretje razvojne osi – projektov, v katere bi vlagali, preprosto nimamo pripravljenih.

Spodbujanje (globalne) gospodarske rasti s spodbujanjem trošenja (kdor je nagnjen k doktrinarnemu predalčkanju, bi temu nemara rekel (neo)kejnesijanstvo), najbrž ni ekonomska politika, ki bi koristila okolju, ni pa nujno, da ima zgolj negativne učinke. Države imajo v okviru povečanega trošenja pač možnost, da z lastnim zgledom usmerjajo tudi zasebne naložbe; te možnosti pri strogem varčevanju nimajo. Kakor nimajo možnosti, da bi s svojimi naložbami nasploh odpirale prostor tudi za produktivne zasebne naložbe. Tako izgubljajo še drugič, kajti , kot ponazarja združitev Pfizerja in Alergana, dekadentni finančni kapital dobiček ustvarja skoraj izključno z zniževanjem davčne osnove in ukinjanjem delovnih mest.