»Svoje prednike sem začel iskati, potem ko sem si ogledal oddajo na BBC Kdo misliš, da si?, v kateri so iskali družinske korenine londonskega župana Borisa Johnsona. Tako me je navdušilo, kaj vse se lahko odkrije, da sem začel iskati tudi sam in izdelal družinsko drevo. Trenutno sem s sorodniki v 19. stoletju, odkril pa sem, da so bili moji daljni predniki celo izredno premožni, da so imeli hlapce in dekle, česar si sam vsekakor ne morem privoščiti,« v smehu razloži svojo navdušenost za brskanjem po preteklosti 40-letni Ljubljančan, ki je eden od približno dveh odstotkov Slovencev, ki trenutno iščejo svoje prednike v arhivih in matičnih knjigah.
Iskanje prednikov
Po besedah Petra Hawline, ustanovitelja in predsednika Slovenskega rodoslovnega društva, je rodoslovje izključno ljubiteljska dejavnost, saj skoraj nihče od njih ni po poklicu zgodovinar. »To je za ljudi, ki so si pripravljeni vzeti čas, moraš pa biti tudi malo 'blesav'. Gre za neke vrste zbirateljsko žilico,« pravi Hawlina pred začetkom srečanja amaterskih zapisovalcev družinskih preteklosti in predavanja o prvem popisu prebivalstva na Slovenskem iz leta 1754, ki je bilo v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. Knjiga, ki bo predvidoma izšla naslednje leto, je prepis originalnih listin iz časa prosvetljene Marije Terezije, ki je vladala slovenskim deželam v 18. stoletju, papirje pa je obdelal vodja in vodnik po nadškofijskem arhivu Tone Krampač. Nadškofijski arhiv je tudi eden najbolj obiskanih arhivov v Sloveniji in v njem kar 95 odstotkov obiskovalcev išče izključno svoje prednike.
Mukotrpno brskanje po arhivih
Člani društva, ki se na srečanjih in predavanjih, kot je bilo torkovo, srečujejo dvakrat na mesec, na njih pa izmenjujejo svoje izkušnje in izsledke svojega rodovniškega detektivskega dela, raziskav po naročilu za iskalce lastnih korenin ne delajo. Raziskovalno dejavnost za naročnike izvajajo le nekateri člani samostojno, rezultate lastnih raziskovanj pa skorajda brez izjeme ponujajo brezplačno v uporabo preostalim amaterskim raziskovalcem. V društvu je dejavnih okoli 200 članov, ki so do zdaj v skupno uporabo prispevali več kot 1,3 milijona imen oseb. Po besedah Hawline, ki je tudi eden izmed desetih sodnih izvedencev za rodoslovje, lahko vsakdo, ki začne raziskovati in dokumentirati svoj družinski rodovnik, brez težav in stroškov pride do prvih treh ali štirih generacij svojih prednikov. Potem pa se malo ustavi, saj je treba začeti brskati po matičnih knjigah, kar je dokaj mukotrpen posel za tistega, ki ni navajen preživljati časa v arhivih in se ukvarjati z različnimi jeziki in pisavami, koledarji, državno in cerkveno ureditvijo. Skoraj obvezen pa je tudi kanček računalniške pismenosti, saj pri raziskovanju preteklosti družinskega vejevja lahko nastane ogromna količina podatkov, ki jih je brez računalnika težko sestaviti v smiselno celoto.
Rodoslovci med erotiko in pornografijo
Računalniških programov in aplikacij za urejanje rodovnikov je veliko, narejene pa so v slogu učbenikov za telebane, delajo dokaj zanesljivo in so idealen pripomoček za ustvarjanje širše družinske baze, pravi Hawlina. V Sloveniji so najbolj v uporabi brother's keeper, family tree builder in myheritage, ki ima v bazi že dve milijardi profilov, 79 milijonov uporabnikov in 30 milijonov družinskih dreves, osnovne verzije programov pa so trenutno še zastonj. Obstaja pa tudi projekt Wiki tree oziroma »drevesne« wikipedije, v katerih ljubiteljski rodoslovci objavljajo svoja družinska drevesa, zanesenjaki in radovedneži pa lahko iščejo svoje korenine in povezanost tudi z znanimi osebnostmi. »Včasih je to zanimivo pogledati, je pa to še vedno bolj kot ne zamisel oziroma sanje, kako bi bilo krasno, če bi bilo vse dokumentirano. Če bi se animiralo vse ljudi, ki se s tem ukvarjajo, bi lahko naredili res zanimivo bazo, vendar ne več kot to,« je prepričan Hawlina. Utegne pa se zgoditi, da bo v prihodnje klasično raziskovanje po arhivih le še stvar preteklosti. Po Evropi so matične knjige v veliki meri že digitalizirane in tudi v Sloveniji naj bi se v prihodnjih petih letih zgodilo podobno, je na predavanju o prvem slovenskem popisu povedal varuh matičnih knjig Tone Krampač, kar pa po Hawlinovem mnenju pomeni konec užitka in posebnega stanja, v katerem se lahko znajde človek, ko se osebno spozna z za rodoslovce zgodovinsko relikvijo – matično knjigo. Svojo trditev je še podkrepil z besedami, da je listanje po matičnih knjigah erotika, njihova digitalizacija pa pornografija.
Profesionalni lovec na družinska drevesa
Eden izmed profesionalnih iskalcev preteklosti je Rajmund Lampreht, ki je v nasprotju z večino rodoslovcev po izobrazbi zgodovinar. Na leto opravi okoli 40 raziskav, sodeluje pa tudi z Avstrijsko akademijo znanosti na Dunaju pri raziskovanju korenin slovenskih politikov za avstrijski biografski leksikon. »Veliko ljudi še vedno misli, da gre pri raziskovanju korenin zgolj za raziskovanje plemiških vezi, in sploh ne ve, da se da izdelati družinsko deblo tudi za nas navadne smrtnike. Pri raziskovanju družinskih korenin je tako, kot da bi odpiral kinder jajčka. Nikoli ne veš, kaj boš našel,« o svojem raziskovalnem delu pravi Lampreht. Cene njegovih raziskav se gibljejo od 200 do 500 evrov, odvisno pač od posameznih želja naročnikov in obsega raziskovanja. »Obstaja pa pravilo, da mora biti vsak podatek podkrepljen s fotografijo ali kopijo originalnega dokumenta iz matičnih knjig in drugih podatkovnih arhivskih zbirk, kot edini raziskovalec pa jamčim, da podatkov ne bom javno objavljal v digitalnih podatkovnih bazah ali posredoval tretjim osebam, pa tudi stranke se morajo pogodbeno zavezati, da pridobljenih podatkov ne bodo uporabljale za škodovanje drugim osebam. Zgodi se namreč tudi, da pride kdo, ki bi rad, da preiščem premoženjsko stanje njegovega sorodnika, česar ne počnem,« še doda. Njegovi naročniki so v večini ljudje, ki izdelavo družinskega profila podarijo komu za darilo, takšni, ki se jim ne ljubi tičati po arhivih in za računalniki, ter posamezniki in odvetniške pisarne, ki potrebujejo gradiva za potrebe sodnih postopkov. Kot pravi, pa se lahko pohvali tudi z osebnim rekordnim dosežkom, saj je izdelal družinsko deblo ene izmed slovenskih plemiških rodbin, ki sega v leto 981.
Največja baza podatkov na svetu
Največji mojstri arhiviranja in zbiranja podatkov pa so člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Imajo največjo rodoslovno knjižnico na svetu, njihove katakombe z milijardami mikrofilmov in digitaliziranih kopij arhiviranih imen z vsega planeta se skrivajo nedaleč od Salt Lake Cityja, arhiv, ki je daleč največji na svetu, pa so tisti, ki so ga videli od blizu, opisali kot popolno znanstveno fantastiko, primerljivo s filmom Matrica. V tehnološkem pogledu zajemanja in konzerviranja arhivskega gradiva imajo mormoni že dolgo vodilno vlogo v svetu. »V naši cerkvi v Šiški imamo knjižnico in podatkovno bazo, kamor lahko pride vsak, ki želi, da mu naredimo družinsko deblo,« pravi Elvi Rwankuba, predsednik slovenskega okrožja članov privržencev mormonizma. In od kod takšna ljubezen do arhiviranja podatkov in izdelovanja družinskih povezav? Družine so po njihovem prepričanju osrednja enota v njihovem življenju, zato si želijo, da bi bili vsi ljudje na svetu lahko povezani s svojimi spomini. To v prenesenem smislu pomeni, da lahko svoje prednike na neki način krstijo tudi za nazaj, saj smo vsi božji otroci, vsak človek pa po njihovem prepričanju potrebuje krst. »Vendar brez strahu, naše poslanstvo je tudi pomoč, zato izdelave družinskega debla nikakor ne pogojujemo s tem, da morate postati član ali simpatizer naše Cerkve,« pravi Rwankuba.