To je še najbolj povedno ob sklenitvi zgodbe ene najpomembnejših samostojnih glasbenih skupin v novi državi. Razlogov za to, da orkester ni zmogel naelektriti kluba, ki ni najlažji koncertni prostor, je precej, navsezadnje so vsi skupaj privedli do razpusta skupine. Toda že suhi podatek, da je en član skupine takoj po špilu letel nazaj v Pariz, drugi pa je na oder dobesedno vletel z vaje domačega simfoničnega orkestra, jasno pokaže, da se take neodvisne glasbene zgodbe ne ekonomsko, ne glasbeno v teh krajih ne da več peljati na dolgi rok. To je sporočilo zadnjega valčka Bibiča & The Madleys: v danih razmerah novo muziko, ki je komponirana, konceptualno domišljena in zato terja čas, jo zganjajte v majhnih zasedbah ali solo, za večjo formo, ki terja toliko več koordinacije in raznih oblik podpor, pa se obrišite pod nosom. To je slabo sporočilo za prihajajoče generacije glasbenikov, ki jih bo morda zamikalo kaj večjega.
Ob Bibiču in razširjenih The Madleys so bili gostje Irena Tomažin (vokal), Tibor Kerekeš (trobenta) in godalni kvartet Godalika.
Od imenitnega prakoncerta osnovnega tria (Bibič, Sekne in Bogo Pečnikar) v sobi gostilne Rio leta 1995 se je z ansamblom dogajalo marsikaj. Ambiciozneje širjena osnovna »sodobna folk« zasedba s kinsko-godbeno serijo Na domačem vrtu, ki je glasbena špica brez primere v tem prostoru, je na koncu zares zadnji krik spustila na kabaretnih glasbenih predstavah v Gromki leta 2010 in Kinu Šiška leta 2011 (spravljenih na albumu Kabinet čudes Bratka Bimbiča). Tudi tokrat je bil značilni humor tvorca, ki je antiteza resnobnim ritualom, že uvod – odigrali so komad »encore« in koncert izbranih komadov zavrteli nazaj. Vse do prvobitnega briljatnega valčka Šackamra in vihravega Odvoda z vsemi drobnarijami in minucioznimi podiranji obrazcev, zaradi katerih so (bili) The Madleys vedno velik bend. Harmonsko tečnobni, z melodijo, ki vižasto odvije, in ritmičnimi limanicami, ki te vržejo iz navajenega ritma. S plapolajočimi zastavami.
