Marsikdo nad tovrstnim kičem ni navdušen, a smreka je, to se ve, na simbolni ravni zelo pomemben iglavec. Je stičišče poti v mrzlih zimskih dneh, kjer srečamo prijatelje in tujcem zaželimo mir in ljubezen, si bratsko stisnemo roke in si pobožamo od mraza pordela lica. Pod njenimi vejami se objemamo z brati in sestrami, ko praznujemo praznik božjega rojstva, ki svetu menda prinaša mir in blaginjo. (Čeprav v resnici praznujemo spomin na rojstvo nekega begunca v nekem zasilnem zavetišču.)

Tudi letos bo enako. Žene in možje bomo spet zarajali okrog kičastega drevesa, medtem ko si bomo premrle prste prebujali z novim odmerkom kuhanca, razredčenega z grenkobo negotove prihodnosti in dvomi o partnerjevi zvestobi. Omotični od toplega alkohola in umetnih arom bomo zrli v košato drevo in bleščalo se nam bo od migetanja okraskov. Potem nas bo prešinilo.

Vraga, ta smreka je češka!

Sprva se bo zdelo nepomembno. Pa kaj, saj ima zvezdice in trakove in lučke, bodo zmedene pijane oči mežikale izza debelih orošenih naočnikov. A potem bo nekdo rekel, da češke smreke ne razumejo slovenske tradicije praznovanja ter kulturoloških in antropoloških vidikov razmerja orehov in rozin v tipični slovenski potici, zato jim je treba prepovedati vdiranje v naš prostor. V zakon o gozdovih bomo napisali, da so češke smreke grožnja slovenski avtohtonosti.

Vendar ali smreka, ki izvira iz nekega drugega gozda – pri čemer se gozd ni sam odločil, v kateri državi bo živel, ampak se mu je to zgodilo po naključju –, ali torej ta smreka zato manj spada v slovensko nacionalno dnevno sobo? Ali ljudem okrog smreke, ki so enako kot gozdovi tukaj zgolj po naključju, tujost smreke daje pravico, da se iz ljubečih, miroljubno nastrojenih žurerjev prelevijo v nacistične pošasti, pripravljene požagati vse smreke, ki ne znajo jasno in glasno povedati, da so slovenske? Ali je smreko zato, ker ne prihaja iz našega gozda, treba izgnati na barje in ji vzeti še tisto dostojanstvo, ki ga je ohranila, potem ko so jo (drugi!) nasilno iztrgali iz domačega češkega konteksta?

Predvsem pa – če je smreka, okrog katere ob tradicionalnem družinskem prazniku v dnevni sobi rajamo vsi pijani s potico v eni in jajčnim likerjem v drugi roki, tuja, kaj je potem sploh še domače in naše? Je to kolektivna odsotnost odvečne naglavne krame? Glasovalni listič, kjer bomo nekaterim našim, a ne-našim-dovolj, plebiscitarno odrekli ljubezen in enakost? Je to ograja, ki nas prisilno konstituira kot skupnost, čeprav nas nihče ni vprašal ne za ograjo ne za pripadnost?

Ko se bomo letos spet zbrali okrog smreke v naši ljubi dnevni sobi in bo stric Janez spet začel razobešati nacionalistične konfete, si bomo tako natočili enega več kot običajno. Samo tako bomo lahko pozabili, da je vse, kar nas v resnici povezuje, prezir do nemočne češke smreke.