Veleposlaniki članic zveze Nato so takoj priskočili na pomoč Erdoganu in solidarizirali z zaveznico v njeni pravici do varovanja svojega ozemlja, s čimer so podkrepili zaušnico Moskvi, kljub temu da sta v tej sestrelitvi nastradala ruska pilota. In – sprašujem se, kako tako bliskovito? – pritrdili turški verziji zgodbe, češ da je ruski bombnik večkrat kršil turški zračni prostor. Rusija pravi drugače: da je letel nad sirskim ozemljem, dober kilometer od meje s Turčijo, in da je padel kar štiri kilometre znotraj Sirije. Da je bil namenjen k postojankam Islamske države (IS) in da ni v ničemer ogrožal Turčije.
Kdo ima prav, bi pokazala le nekoliko bolj resna in temeljita preiskava dogodka, ki vsekakor potrebuje svoj čas in ustrezne okoliščine, ki pa na predmetnem območju, kjer divjajo spopadi skorajda vseh proti vsem, žal niso dane. A kljub temu nobenega dvoma v vrstah ambasadorjev. Le nekateri so dali razumeti Ankari, da je nekoliko pretiravala in da bi bilo dovolj, če bi njena lovca pospremila rusko letalo do pristanka. Upam, da je bil med temi tudi naš Jelko Kacin?! Nam lahko poveste kaj več o tem, gospod zunanji minister?
Kakor koli že, ne da bi gojil pretiranih simpatij do Putina, prej obratno, bi bila na mestu večja previdnost, preden se solidarizira z Erdoganom. Ali je ta, z vsemi grehi, ki mu jih gre pripisati (odnos do Kurdov in Armencev, do demokratičnih standardov in še do česa) in ki so daleč hujši od Putinovih, vreden večjega zaupanja? Ali ne sodi, mimogrede, Turčija med države, od koder prihajajo mastni denarji in tudi orožje, s katerimi se napaja IS? Nedvomno izvrstni dvojni, trojni ali večplastni igralec, če ji preostale članice Nata brez premisleka sledijo. Toda tako obnašanje zavezništva, ki mu očitno botruje brezpogojna podpora Ankari s strani ZDA, utegne zanetiti še hujše stvari v odnosih z Rusijo in nas privesti na rob globalnega kaosa. Ali nismo že nasedali ameriškim lažem pred napadom na Sadamov Irak? Ali se ni takrat zgodba o posedovanju orožja za množično uničevanje s strani iraškega režima izkazala kot povsem izmišljena in prirejena?
Ne, morali smo zaupati Bushu in smo tako tudi mi, Slovenija, prevzeli odgovornost za tisto agresijo in njene posledice, ki jih doživljamo še danes, predvsem z begunsko krizo in bremenom, ki ga v zvezi z njo prenašamo sami. Tudi mi? Seveda. Pristopili smo k vilenski izjavi, ki je verjela ameriškim »dokazom«. Štejem si v čast, da sem v parlamentarnem odboru za zunanjo politiko takrat edini glasoval proti temu podpisu.
Bomo ponovili to napako? Samo zato, ker smo majhni in pač povezani v istem vojaškem zavezništvu z ZDA in Turčijo?
Nekoč bi ob takem dogodku, kot sta sestrelitev ruskega letala in smrt enega od dveh pilotov, dejanje najostreje obsodili. Naj ponovim: nastradala sta ruska vojaka! Šele nato bi pozvali obe strani k preiskovanju vzrokov in okoliščin, tudi z zunanjo pomočjo, in k preprečevanju nadaljnjih dejanj, ki lahko nevarno poslabšajo medsebojne odnose in obče varnostne razmere v regiji. A kaj slišimo danes? Nobene obsodbe, ampak solidarnost z nekom, ki je prvi sprožil strel!
Ne nazadnje: ali ni pred dnevi varnostni svet Združenih narodov soglasno sprejel francoskega predloga resolucije, ki poziva države članice svetovne organizacije, naj sprejmejo vse potrebne in zakonite ukrepe proti Islamski državi in fronti Al Nusra? Pričakoval bi prej skupen let ruskih, ameriških, francoskih in turških letal proti postojankam teh dveh organizaciji kot pa to, kar si je privoščila Turčija! Kako naj se ob takih dejanjih gradi neko svetovno protiteroristično zavezništvo?
Trdil sem, ko smo se včlanjevali v Nato, da ta izbira ni bila dobra, danes pritrjujem podpisu, ki sem ga nedavno dal peticiji za izstop iz tega članstva.
Aurelio Juri, Koper
