Vprašanje, na katero politični analitiki (še) ne najdejo pravega odgovora, je, kaj je turške oblasti s predsednikom Erdoganom na čelu dejansko vodilo k sestrelitvi ruskega letala. Očitana kršitev zračnega prostora nad skrajnim jugom Turčije, ki se kot ozek jeziček zajeda v sirsko ozemlje, je tudi po navedbah Ankare trajala samo 17 sekund, rakete zrak–zrak turških lovcev pa so suhoja po ameriških ugotovitvah res zrušile nad Sirijo. Slednje se ujema s sklepanjem ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, da ni šlo za naključni incident, ampak načrtovano turško provokacijo s postavljeno zasedo njihovim letalom, ki proti islamskim skrajnežem že skoraj dva meseca vodijo operacije tudi v bližini sirske meje s Turčijo. Večino tega ozemlja z izjemo kratkega pasu v Latakiji namreč nadzorujejo kurdski in turkmenski uporniki proti Al Asadu, del vzhodno od Alepa pa tudi Islamska država. Zemljevid ruskih letalskih napadov od 30. septembra naprej tako nedvoumno kaže, da je bilo pod njihovim udarom predvsem območje turkmenskega upora, ki ga kljub povezavi s skrajnimi islamističnimi skupinami, kakršna je Al Nusra, Turčija izdatno podpira. Sestrelitev letala je zato najlaže povezati s parcialnimi interesi Ankare v Siriji, kjer njen prvenstveni cilj ni Islamska država, ampak Bašar Al Asad in tudi Kurdi, pomemben člen njenih prihodnjih načrtov v soseščini pa tam zatirana turška etnična manjšina, torej Turkmenci, in njihova vloga v povojni Siriji.

Turška in s tem Natova sestrelitev ruskega letala je prva po več kot petih desetletjih medsebojnega natezanja med Rusijo oziroma nekdanjo Sovjetsko zvezo in severnoatlantskim paktom. Pridih obnovljene hladne vojne po ruski aneksiji Krima je sicer postregel z vrsto njunih bližnjih srečanj na mejnih območjih v zraku in na morju, a brez stvarnega incidenta. Zdaj, ko je sirsko nebo prepredeno z ruskimi, ameriškimi in francoskimi letali, ki bi jim David Cameron dodal še britanska, je turška poteza še manj razložljiva, tako da so jo nekateri pripisali kar Erdoganovi neodgovornosti do zavezništva, ki v Siriji išče široko politično rešitev in ne vojne. A obstajajo tudi druge razlage. Ena, ne ravno za lase privlečena, je, da želi Erdogan znova obuditi razpravo o območju prepovedi poletov nad sirskim severozahodom, kjer so Al Asadove sile z rusko pomočjo skrhale turkmenski upor. Da bi tam lahko nastalo varno pribežališče za sirske begunce, naj bi v zakulisju navdušilo tudi nekatere v EU, ki so pripravljeni odvezati denarno vrečo ob turški skrbi zanje. A sestrelitev je račun brez Putina in staro rusko-turško rivalstvo lahko hitro prekipi.