Tega se zdaj s svežnjem treh povsem novih zakonov (gradbenega zakona, zakona o urejanju prostora in zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih) ministrstvo loteva. Gradbeno-prostorski strokovnjaki po petkovi javni objavi skoraj 500 členov na novo zastavljene gradbeno-prostorske zakonodaje še vedno lovijo sapo, a v svojih prvih odzivih smer sprememb pozdravljajo. Tudi pri legalizaciji nezakonitih gradenj.

V predlogih je prepoznati željo ministrstva, da bi reševalo obstoječe probleme ljudi v realnem življenju. Kajti ne gre pozabiti, da črnograditelji kljub medijski izpostavljenosti javnih osebnosti niso zgolj Marko Jaklič, družina nekdanjega prvega moža Elesa Vitoslava Türka, nesojeni minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher, ki mu je položaj odnesla prav črna gradnja... Oziroma Jaklič niti ne več, saj je nekdanji direktor Vzajemne in Lekarne Ljubljana z vztrajnimi pritožbami in zvitimi pravniškimi manevri dobro izkoristil vse luknje obstoječe gradbeno-prostorske zakonodaje in se po trinajstih letih pravni državi v brk dokopal do gradbenega dovoljenja. Nezakonitih gradenj je po ocenah stroke v Sloveniji še najmanj 400.000 do 450.000, ko govorimo o odstopanjih od gradbenih dovoljenj, oziroma okoli 9000, če mislimo samo na tiste brez vsakršnih papirjev.

Med njimi so takšne, ki zgolj za nekaj centimetrov odstopajo od gradbenega dovoljenja. Povsem nedoumljivo so označene za nezakonite gradnje, pa čeprav so morda celo manjše od dovoljene velikosti. Na drugi strani Obala ječi pod nesprejemljivimi počitniškimi brunaricami, vinskimi kletmi in zabojniki na prvovrstni kmetijski zemlji. Tudi zgodba v skednje in pastirske stanove preoblečenih počitniških hiš po dolini Soče in po Triglavskem narodnem parku je povedna. A ljudje so s povsem ali delno nezakonitimi gradnjami v preteklosti reševali tudi svoje stanovanjsko vprašanje in bi danes pristali na cesti, če bi jim gradbena inšpekcija porušila hišo. Tako kot bohinjski črnograditelj Darko Kuzmič, ki mu je kot zadnjemu »nesrečniku« pred uvedbo še vedno veljavnega moratorija za nadaljnja rušenja država leta 2013 z zemljo zravnala brunarico in zdaj živi v občinskem stanovanju.

Povsem legitimno je opozorilo, da tako kot on še marsikdo drug v državi nima svojega stanovanja, a zato nima pravice, da si ga kar na lastno pest sezida, kjer mu srce poželi. Pa vendar je treba priznati, da kar tretjina vseh stavb v državi ni grajena skladno s predpisi in je zanje treba poiskati neko drugačno rešitev, kot je rušenje. Čeprav še niso povsem dodelani, se aktualni predlogi okoljskega ministrstva sploh glede na pred dvema letoma napovedano izredno množično pomilostitev črnograditeljev kažejo kot zmerna usmeritev.