Tako imenovani hibridni javni dogodek je zastavljen po principu dramaturgije (štirih) postaj, v vsaki od njih se obiskovalec levi iz ene funkcije v drugo: iz pasivnega poslušalca napreduje v govorca, nazadnje postane akter in s tem ključen sooblikovalec dogajanja, od njegove angažiranosti in kemije skupinske dinamike so odvisni sprotni učinki in večinski razplet. Projekt si naloži obilico pomembnih tematskih iztočnic (iskanje temeljnih zgodovinskih zablod, vprašanje nacionalne identitete ipd.), mreži performativne pristope (princip odprtega foruma/parlamenta, simuliranje realnih dogodkov…), se želi kritično zavihteti v preteklost in zbrano motriti sedanjost, vmes pa, tako se zdi, pozabi ali mu ne uspe poantirati posameznih prizorov ali pa le ni kos potencialu, ki ga prinaša nepredvidljivost improvizacije. Ključni točki scenosleda sta »Test kolektivne inteligence« in »Vzpon in padec ljudskega samoupravljanja«, oba zastavljena po načelu sprotnega režiranja občinstva oziroma nevidnega obrata, ko občinstvo pod vplivom množice in pritiska večine (ki je ono samo) začne režirati samega sebe in spletati »dramske dialoge«, ki niso le kaotična debata posameznikov v iskanju svojega prav, resnice. Če je »Test« (kjer se išče letnica, ki bi lahko usodno in na boljše spremenila potek slovenske zgodovine) še nekako legitimno humoristično naravnan, pa se za toliko bolj problematičen izkaže prizor »samoupravljanja«, ki obiskovalcem določi vloge in napotke, s katerimi vzajemno (pol režirano, pol improvizirano) uprizorijo možno situacijo beguncev na meji, ki naj bi se soočili s formalnopravnimi postopki redarske službe, prostovoljci in novinarji. Kruta realnost se torej naenkrat spremeni v igro/igrarijo, preigravanje vlog, evforijo, skratka, meji na kratkočasno zabavo in vsakršen morebitni zaplet ali verbalni konflikt je le še razlog za dodatno šalo.
Niti približno ni moj namen moralizirati in tudi verjamem, da se zmore krizno stanje pogosto ugledati prav skozi spontane in neobremenjene prijeme, toda za tem – če že obdelujemo surovo realnost beguncev – naj bi stalo nekakšno trdno stališče in razviden namen idejnega koncepta. Namesto tega smo izkusili kaotičen dogodek brez repa in glave, ki mu tudi obsežna zaloga teoretičnega znanja (avtorjev ali gledalcev) ne more pomagati pri njegovi prepričljivosti.
