Prvi smučarskoskakalni konec tedna, prva torta za tekmovalce. To je dober znak. Kajti če se po jutru dan pozna, se bodo slovenski orli v tej sezoni veselili še veliko uvrstitev na stopničke in se najedli tort. Praksa zadnjih let pravi, da vsak konec tedna, ko skakalci skočijo na stopničke, razrežejo eno.
Med junaki minulega konca tedna je bil tudi Domen Prevc, po Petru in Cenetu tretji iz skakalne družine. Šestnajstletnik je debitiral v svetovnem pokalu in že stal na stopničkah na ekipni tekmi ter se uvrstil med najboljših deset na preizkušnji posameznikov. Podobnost s Primožem Peterko se ponuja sama od sebe. Tudi edini Slovenec z velikim kristalnim globusom je pri 16 letih na prvi posamični tekmi skočil na osmo mesto, na tekmi novoletne turneje v Innsbrucku. To se je zgodilo tri leta in pol pred rojstvom Domna Prevca. Od Peterke se ni učil prek starih posnetkov, kajti prosti čas raje posveti drugim stvarem. »Niti drugih skakalcev ne gledam veliko. Me ne zanima toliko. Bolj se osredotočam na svoje skoke,« je dejal Domen Prevc. Kaj ga potem zanima? »Znanost.« Pravi sicer, da se zanima za podobne stvari kot drugi najstniki, o čemer pa lahko podvomimo. S facebookom se namreč nerad ukvarja in mu predstavlja predvsem izgubo časa. »Že ko moram objavljati rezultate na facebookovi strani za oboževalce, je to nekakšna muka. Ampak to je tudi obveza do sponzorjev, do vseh ljudi okoli mene. Treba se je zahvaliti vsem za podporo, ne moreš pustiti ljudi, ki so ti pomagali, na cedilu.« Raje gleda oddaje na programih National Geographic in Discovery Channel. Po srednji šoli se namerava še bolj posvetiti naravoslovju, ki zanima tudi njegovega brata Ceneta. »Zagotovo bom šel študirat nekaj iz naravoslovne smeri. Zanimajo me vsi naravoslovni predmeti. Vsak od teh predmetov ima določeno vejo, ki me pritegne. Ceneta bolj zanimata kemija in elektronika, mene pa mehanska fizika,« je odgovarjal z mirnim glasom in v skoraj knjižni slovenščini.
Miren je bil tudi v soboto in nedeljo na skakalnici v Klingethalu. Tisto napetost, ki je bila v njem, pa je pregnal z nasmeškom na vrhu zaletišča, kot je dejal. Psihološki pristop je bil očitno učinkovit. Preden se je povzpel na skakalnico in po tem, ko je pršel z nje, pa je bil precej aktiven, poskočen, zato je dobil nov vzdevek, gazela. »Pravijo, da sem hiperaktiven. Če nisem vseskozi v pogonu, se ne počutim najbolje.«
Ker se je tako hitro zavihtel med elito, ima na spletu vse več oboževalcev. Ni veliko najstnikov, ki so se že ob debiju uvrstili med najboljših deset. S tem dosežkom je zadišalo po šampionskem duhu. »Šampion zagotovo še nisem. Čaka me še veliko dela. Ne le na fizičnem področju, ampak tudi na psihičnem.« Na poti proti zvezdam bo imel najboljšega možnega učitelja, Petra Prevca. Ta je do mlajšega brata zaščitniški, podobno kot selektor Goran Janus, ki Domna Prevca ni uvrstil v ekipo za naslednjo preizkušnjo v Kuusamu. Tudi v nadaljevanju sezone ga Janus ne namerava pošiljati na vse tekme svetovnega pokala.
Domen je dejal, da se s skoki ni začel ukvarjati zato, ker je skakal Peter, ga je pa to spodbudilo. Izkušenejšega brata je v zadnjih letih lahko spremljal, kako je postal eden najboljših skakalcev na svetu. Pred tekmama v Klingenthalu je od olimpijskega podprvaka dobil preprost nasvet. »Peter je rekel le: 'Samo mirno'.« In brata je poslušal.
