Zdelo se je, da nas od puščavskih držav ločijo odprte meje in veselje do miru. To je bil res dober občutek. V trenutku ko si pogledal čez vetrobransko steklo, si imel kjerkoli na kontinentu odprto pot do Kokakole na severu Finske in Nordkappa na Švedskem, ki je tik pod severnim polom. Brez dokumentov in poniževanja na mejah.
Če pa si hotel iz Akabe v Jordaniji v Tabo v Egipt si pol noči preživel za ograjami iz bodeče žice med vojaki v polni bojni opremi.
V Evropi si na vsakem koraku srečeval politiko miroljubnega reševanja sporov. Evropa je Palestincem razlagala, da se morajo odpovedati nasilju s širokim nasmehom kontinenta, ki že več kot pol stoletja živi v miru. Egipčanom, da se res ne spodobi z vojaško hunto zatreti komaj odkrito demokratično kulturo svobodne izmenjave mnenj, državljanske participacije pri političnih odločitvah in civilnega nadzora nad uniformiranimi državnimi aparati.
Evropa je bila pri zdravi pameti, ves ostali svet je bil zmešan in daleč. Potreben je bil samo rahel pritisk s strani, da je politiko odprtih mej na celem kontinentu prerasla bodeča žica. Meje so vzniknile, kot da nikoli niso padle, izredne razmere so postale običajno stanje osrednjih držav Evrope. To ni nič novega. Ves čas je bilo tu. Demokratična Evropa brez meja je delikaten projekt, ki hitro pozabi, kam se je bil namenil. Če hočeš izkusiti Bližnji vzhod, lahko potuješ proti Zahodu.
