In če bi se nemški Jud Einstein, ki je medtem na srečo že našel zatočišče v Ameriki, po kakšnem spletu turbulentnih dogodkov znašel na ladji St. Louis, polni Judov, ki so jim leta 1939 zavrnili vstop v ZDA in so jih tik pred drugo svetovno vojno poslali nazaj v Evropo, torej v koncentracijska taborišča, bi bila naša zgodovina za še eno žrtev bolj barbarska. Z zavračanjem ljudi se ne kaže šaliti. Nikoli ne veste, kje koga ujame smrt.

Einstein in Judi, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja pred nacisti bežali iz Nemčije in so se jih vsi otepali, so bili, kot bi se danes reklo, »ekonomski migranti«. Ne, niso bežali iz vojne in nihče jim ni osebno grozil s smrtjo. Nekaj so jih sicer že pobili, ampak Auschwitz je bil šele zametek ideje v bolni glavi. Mnenje, da se hočejo zgolj polastiti naših lepih hiš, pa ni veljalo za bolno, ampak za zdravo. Veliko jih je, vzeli nam bodo službe, destabilizirali ekonomska razmerja. Odziv je bil »racionalen« in preračunan.

Tako smo tudi leta 2015 vsi postali eksperti za ekonomijo in »ekonomske migracije«. Slovenski poslanec Jožef Horvat – saj veste, oni odločajo v imenu vseh nas – je ta teden recimo izustil zgodovinsko definicijo ekonomskih migracij: »Če bi nekdo želel živeti v vaši hiši, ker je lepša od njegove, ga odslovite.«

Ta govorica zveni znano. Kdor se je v teh časih vsaj malo družil z begunci, jo je hitro prepoznal. Enaka retorika, enaka raven razprave. »Ne razumem, zakaj se ti Pakistanci rinejo naprej, za nas, Iračane, pa ni prostora na avtobusu. Mi imamo vojno že deset let.« »Poglej, tisti tam so iz Afganistana, mi pa smo iz Sirije. Ne vem, zakaj nam delajo gnečo.« »Sirci zdaj mislijo, da so največje žrtve na svetu. Ampak oni imajo vojno štiri leta, mi, Somalci, pa že trideset let. Saj so smešni!« »Pri nas v Pakistanu talibani na ulicah ves čas nastavljajo bombe. Ampak, ali ste videli tiste Indijce tamle!?«

Kdo zdaj komu moralizira?

Retorika beguncev odraža resničnost: vojne in ekonomske težave so nerazdružljiv kontinuum. Na drugi strani pa države z resničnostjo manipulirajo. Nemčija že vse leto iz Afganistana sprejema ljudi kot begunce, v Afganistan pa jih vrača kot ekonomske migrante. Zakaj? Nemčija je v Afganistan v minulih dvanajstih letih vložila tri milijarde in dvesto milijonov evrov. Tja je poslala tisoče vojakov in uradnikov, ki so z bombami, puškami in svinčniki »gradili« državo. Za »demokracijo« je dalo življenje okrog šestdeset Nemcev. In zdaj naj vsi skupaj z Nemčijo priznamo, da je bilo vse zaman, da v Afganistanu divja vedno hujša vojna in da so Afganistanci begunci, ne pa ekonomski migranti, ki se hočejo polastiti naših lepih hiš?

V resnici ne gre za vprašanje, ali bi se migranti radi polastili vseh teh hiš z rumeno-oranžnimi fasadami in božjastnimi rožami na balkonih. Vprašanje je, kolikšne »cene« nismo pripravljeni plačati za to, da se z bodečo žico ne bi spremenili v evropsko strašilo za »ekonomske migrante«. Kolikšna je cena svobode? Ali pa bi se raje vrnili v zavetje tiste domačijske debate izpred nekaj let – o »odlivu možganov«? Tokrat dobesedno.