Če pogledamo na cesto, je že tako. Pustimo ob strani, da nam, ob enih najdražjih vinjet in obvezno plačanih pristojbinah za uporabo cest, asfaltna infrastruktura razpada in da so ceste res bolj podobne cestam nekje v kakšni primerljivi državi, bogati z že omenjenim sadjem. In da se vedno bolj s plantaž tega sadja približujemo džungli. Džungli nelogičnosti in kaosa. Kjer je vse dovoljeno, tudi tisto, kar je sicer na papirju prepovedano. In da najraje kaznujemo tiste, ki so za milimeter zgrešili črko zakona, tiste, ki te iste zakone kršijo na veliko, pa raje razglašamo za zgodbe o uspehih. Menedžerje leta, najboljše med najboljšimi. A ponižni uporabniki cest in plačevalci bencina očitno to ponižno trpimo. Malo razburjanja je sicer povzročila novica, da je policist nekega davkoplačevalca kaznoval, ker je pri tej in tej hitrosti vozil en meter preblizu vozilu pred seboj. Aha, tako je pokazala naprava. Naprava, ki naj tega pravzaprav niti ne bi zmogla meriti. Ali bila vsaj ustrezno kalibrirana. A nič ne de. Vsak evro v državno malho je dobrodošel, pa če je še tako neživljenjski in tako nelogičen. Ker življenjskost je nekaj, česar ta država očitno ne zna zaznati. Pojasnilo policije, da bi policist verjetno res lahko v tem primeru opozoril prekrškarja, je tudi ena od »močnejših«. Lahko bi, pa ni. Zakaj bi opozarjali, če lahko zaračunavamo? Odgovor si poiščite sami. In še boljši je bil potem nasvet: štejte kandelabre ob cesti. Da, to bo res bolj varno.
Ni presenečenje, da ob vseh belih in modrih upih, kangoojih, roomsterjih in podobnih radarskih vozilcih postajamo včasih kar preveč preplašeni za volanom. Kajti nikoli ne veš, kje se skriva naslednja past. Tako kot v džungli – s katere veje bo padla kača, izza katerega drevesa bo skočila ta ali ona huda živalca, pod katerim listom se skriva smrtonosna žuželka. Da, smo džungla in v njej skušamo nekako preživeti. In če pogledate malce naokoli, nam ne uspeva prav dobro, mar ne?