Prirejen razpis policije omogočil milijonske posle zasebnikov

Daljnosežni pomen dveh milijonov evrov

Strokovni opis Tetre je digitalni komunikacijski sistem slovenske policije. Preprosteje povedano je Tetra omrežje, ki povezuje radijske postaje (po domače voki-tokije) policistov, s katerimi lahko nato policisti med seboj komunicirajo na terenu. Radijske postaje so lahko ročne ali mobilne, slednje so nameščene v policijskih avtomobilih.

Pred uvedbo Tetre so policisti uporabljali analogni sistem. Njihova glavna pomanjkljivost je nezmožnost vzpostavitve šifrirane povezave. Tako je lahko vsakdo še pred dobrimi desetimi leti z domačo radijsko postajo prisluškovali pogovorom lokalnih policistov. Policija je zato že leta 1995 s proizvodom podjetja Motorola, imenovanim astro, začela digitalizirati dva dela policije: enoto obmejne policije v Kopru zaradi problematične morske meje s Hrvaško in enoto za varnost in zaščito v Ljubljani. Ta enota varuje predsednika države, premierja in nekatere druge pomembne posameznike.

Astro se v Evropi ni prijel, okoli leta 2000 pa je prevlado začel prevzemati sistem Tetra. Slovenija je prve korake pri vzpostavljanju sistema Tetra naredila s sklepom vlade iz aprila 2002, ko je ta ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) naložila pilotsko inštalacijo digitalnega komunikacijskega omrežja državnih organov. Država je nato ključni javni razpis za nakup digitalnega komunikacijskega sistema objavila konec julija 2002. Ker je bil projekt digitalizacije takrat v pilotni fazi, je policija z razpisom želela kupiti majhen del sistema: šest baznih postaj, 90 radijskih postaj, tako imenovano centralno stikalo in nekatero drugo potrebno infrastrukturo. Za primerjavo: danes je v Sloveniji 80 baznih postaj in več tisoč radijskih postaj, ki jih poleg policije uporabljajo še obveščevalno-varnostna služba, vojaška policija, finančna uprava, družba za avtoceste, uprava za izvrševanje kazenskih sankcij in nekatere redarske službe. Vrednost kupljene opreme je na razpisu znašala 2,26 milijona evrov, policija pa jo je želela postaviti na območju policijske postaje Krško kot del varovanja južne meje.

Zakaj je bil torej ta relativno majhen razpis ključen? Razlog je v tehničnih podrobnostih digitalnih radijskih sistemov. Čeprav je sistem Tetra že takrat tržilo več podjetij, centralna infrastruktura (bazne postaje, ki tako kot pri GSM-omrežjih tvorijo omrežje Tetra, glavna stikala in podobno) različnih podjetij med seboj ni kompatibilna. To pomeni, da mora kupec sistema vso infrastrukturo kupiti od enega ponudnika, radijske postaje (voki-tokije) pa lahko nato kupuje od različnih podjetij. Na razpisu leta 2002 je tako policija sprejemala odločitev z daljnosežnimi posledicami. Od podjetja, ki ga bo izbrala na tem razpisu, bo nato morala kupiti vso nadaljnjo infrastrukturo digitalnega omrežja državnih organov.

Ne najcenejši, ampak najbolj neznan ponudnik

Na javni razpis se je prijavilo pet podjetij. Štiri podjetja, finska Nokia, ameriška Motorola, italijanski OTE in domači Iskratel, so ponudila sistem Tetra. Evropsko orožarsko podjetje EADS, ki je zdaj del skupine Airbus, je ponudilo sistem Tetrapol.

V oči zbodejo rezultati javnega razpisa. Najcenejši ponudnik je bil EADS s ceno dva milijona evrov. Sledila je Nokia s ceno 2,2 milijona evrov. OTE je ponudil ceno 2,51 milijona evrov, Motorola 2,73 milijona evrov, najdražji pa je bil domači Iskratel s ponudbo v vrednosti 3,3 milijona evrov. A policija ni izbrala družbe EADS, ki bi digitalni sistem (sicer Tetrapol) dobavila najceneje, oziroma Nokie, ki je bila najcenejši ponudnik Tetre. Namesto njiju se je odločila za dokaj neznano podjetje OTE, ki je ponudilo tretjo najvišjo ceno.

Razlog za takšno odločitev so bile tehnične zahteve v javnem razpisu, ki jih po podatkih policije ni izpolnjeval nobeden od preostalih štirih ponudnikov. Neizpolnjevanje tehničnih zahtev dobavljene opreme je nerazumljivo predvsem pri ponudnikih Motorola in Nokia, saj sta bili omenjeni dve podjetji takrat vodilni pri razvoju Tetre. Po podatkih študije uvajanja sistema Tetra, ki jo je leta 2001 za upravo za zaščito in reševanje izdelalo podjetje Mibo, sta Nokia in Motorola ta sistem v tistem obdobju dobavili večini evropskih držav. OTE leta 2001 Tetre ni dobavil še niti eni evropski državi.

Podrobnejši pregled tehničnih zahtev v razpisu meče nadaljnje sume o poštenosti izbire dobavitelja Tetre. Tako Nokia kot Motorola nista izpolnjevali okoli 50 tehničnih zahtev, medtem ko je podjetje OTE kot po naključju izpolnjevalo prav vse.

Seznam zahtev, ki nam ga je prav tako posredovala policija, smo pokazali strokovnjaku za digitalna omrežja, ki pa se zaradi občutljivosti zadeve ni pripravljen javno izpostaviti (ime je znano uredništvu, oseba pa je svoje ugotovitve pripravljena deliti tudi javno, če bi se zadeva znašla pred sodiščem). Po ugotovitvah strokovnjaka so nekatere zahteve namenoma omejujoče: so nekaj podobnega, kot da bi pri nakupu avtomobila zahtevali, da znaša prostornina rezervoarja za gorivo natančno 50 litrov. Avtomobil s prostornino rezervoarja 51 ali 49 litrov bi zaradi neizpolnjevanja tehničnih zahtev izločili, čeprav bi bil bistveno cenejši.

Pregled tehničnih zahtev v razpisu tudi pokaže, da je policija od potencialnih dobaviteljev Tetre zahtevala reči, ki jih nato ni nikoli uporabljala. Primer tega je funkcija, imenovana dual watch. Kaj omogoča ta funkcija? Komunikacija v Tetri deluje v dveh načinih. Prvi način je komunikacija prek omrežja, ki je zelo podobna GSM-komunikaciji. V nasprotju z GSM-telefonijo pa lahko na zelo kratke razdalje v Tetri dve radijski postaji komunicirata tudi neposredno, mimo omrežja baznih postaj. To imenujejo direktni način komunikacije. Funkcija dual watch omogoča hkratno spremljanje komunikacij tako v omrežnem kot v direktnem načinu.

Toda funkcija dual watch ni v Tetri nikoli zaživela. Zahteva namreč zmogljivejše omrežje z več baznimi postajami in s tem povezane višje stroške sistema. Ta strokovnjak tudi dvomi, da je imelo leta 2002 katero koli podjetje v svoji ponudbi sistema Tetra delujočo funkcijo dual watch. To funkcijo, ki je bila zahtevana v razpisni dokumentaciji, je ponudilo le podjetje OTE, je razvidno iz pridobljene dokumentacije. Nokia, Motorola in EADS so bili tudi zaradi pomanjkanja te funkcije izločeni iz razpisa.

Policijo smo zato vprašali, ali so funkcijo dual watch in druge zahtevane tehnične zmogljivosti na razpisu ob prejemu opreme dejansko preizkusili in ali so dual watch kdaj uporabili v praksi. Igor Bogataj, vodja oddelka za radijske zveze pri policijskem uradu za informatiko in telekomunikacije, nam je povedal, da so tehnične zmogljivosti opreme, ki jim jo je dobavil OTE, preizkusili in da so bile v skladu z razpisnimi pogoji. V policiji so obenem priznali, da funkcije dual watch še do danes niso uporabili. Policija je torej naročila nekaj, česar ne uporablja.

Uničeni zapisniki

Da bi se prepričali, ali so policisti opremo podjetja OTE res preizkusili, smo od nje zahtevali tako imenovane prevzemne zapisnike opreme. Iz njih bi moralo biti razvidno, kdaj in kje so opremo ob prevzemu preizkusili, da bi se prepričali, ali ustreza zahtevam. Iz policije so nam poslali le zapisnike o količini, teži in dimenzijah dobavljene opreme. Na naše vprašanje, kje so zapisniki testiranja opreme, nam je Bogataj odgovoril, da so jih pri policiji iskali, a jih niso našli. Zapisnike so takrat po njegovih besedah predali finančnemu ministrstvu, to pa jih je menda obvestilo, da so jih uničili.

Razpis za nakup digitalnega komunikacijskega sistema je določal, da bodo omrežno infrastrukturo (bazne postaje, glavno stikalo in podobno) kupili od istega ponudnika kot radijske postaje, čeprav so, kot rečeno, radijske postaje kompatibilne z infrastrukturo vseh proizvajalcev. Zato bi lahko policija razpis razdelila v dva sklopa, nakup infrastrukture in nakup radijskih postaj.

Zakaj je to pomembno? Velika večina neizpolnjenih tehničnih zahtev v razpisu se pri Nokii, Motoroli in EADS nanaša na radijske postaje. Policija bi tako lahko infrastrukturo kupila od ugodnejše Nokie, radijske postaje pa na primer od OTE – seveda, če so slednje res imele vse tehnične značilnosti, navedene v razpisu.

S to opazko smo soočili odgovornega za Tetro pri policiji Igorja Bogataja. Pojasnil nam je, da so se v letu 2002 še pojavljale težave pri delovanju radijskih postaj enega proizvajalca na infrastrukturi drugega proizvajalca. Zato so se, da bi se izognili težavam, odločili, da bodo vse kupili od enega ponudnika. V naslednjih javnih razpisih je nato policija radijske postaje kupovala tudi od drugih ponudnikov, je povedal Bogataj.

Na Bogatajeve trditve določen dvom mečejo podatki o uporabi Tetre leta 2001 iz že omenjene študije podjetja Mibo. Glede na to študijo je namreč že leta 2001 omrežno infrastrukturo enega proizvajalca in radijske aparate drugih proizvajalcev uporabljajo več evropskih držav. Na Danskem in Nizozemskem, ki sta Tetro začeli graditi že leta 1997, je sistem z različnimi radijskimi postajami, kot kaže, deloval.

Igorja Bogataja smo še vprašali, kdo je pripravil javni razpis za nakup Tetre. Povedal je, da so ga pripravili v tehnični službi policije, v kateri dela. Nato naj bi pogoje v razpisu preverili tudi pri evropski komisiji. Igor Bogataj je v besedilu razpisa naveden kot oseba, ki bo v imenu policije potrdila primernost kupljene opreme.

S Tetro služili tudi posredniki

Policija se je torej z izbiro podjetja OTE na razpisu za pilotno omrežje Tetra leta 2002 zavezala k nadaljnjim dobavam infrastrukture od tega podjetja. A neposredno od OTE oziroma podjetja Selex, v katero se je nato preimenoval OTE, je policija kupila le za 2,28 milijona evrov opreme. Selex je namreč takoj po dobavi prve opreme začel v Sloveniji poslovati prek slovenskih posrednikov.

Do leta 2005 je bilo uradni zastopnik družbe OTE v Sloveniji podjetje ECS, ki je pozneje postalo del družbe Sinfonika. Ta je od maja 2009 v stečaju. Sinfonika je Sloveniji dobavila za 4,46 milijona opreme in storitev, povezanih s Tetro. Julija 2005, torej kmalu po nastopu prve Janševe vlade, je OTE notranje ministrstvo obvestil, da ima novega zastopnika, podjetje Simt. Razlogov za menjavo OTE ni navedel, Simt pa je z državo sklenil za 6,14 milijona evrov poslov s Tetro. Oktobra 2008 je zdaj že Selex Slovenijo obvestil, da je zastopstvo prevzelo podjetje Santera. Santera je od vseh slovenskih posrednikov s Tetro zaslužila največ – kar 12,6 milijona evrov. Na podlagi omejujočega javnega razpisa so tako OTE oziroma poznejši Selex in njegovi slovenski posredniki zaslužili več kot 25 milijonov evrov.

Slovenija je radijske postaje kupovala tudi od drugih posrednikov: največ, za 1,5 milijona evrov, jih je dobila od podjetja Iskra, d.d. Vsi drugi posredniki, vključno z Iskro, so Sloveniji skupno prodali le za 3,8 milijona evrov radijskih postaj za Tetro. Skupno je tako Slovenija do danes za Tetro dala trideset milijonov evrov.

Duhove buri tako samo poslovanje podjetja OTE oziroma Selexa kot tudi njegovo sodelovanje s podjetjema Simt in Santera. Spletna stran wikileaks je poleti 2012 razkrila, da je Selex sistem Tetra dobavil sirski vladi, čeprav je ta takrat že nasilno zatirala proteste na svojem ozemlju. Čeprav so izvoz Tetre v Sirijo oteževale mednarodne sankcije v državi, je Selex Siriji vseskozi pomagal pri iskanju alternativnih poti za dobavo nekaterih delov sistema. S poslovanjem s Sirijo je Selex zaslužil vsaj 66 milijonov evrov.

Za Slovenijo pa je bolj zanimivo sodelovanje OTE/Selexa s podjetjema Simt in Santera. O poslovanju Simta je v zadnjih letih precej pisal Dnevnik. Nekdanji lastnik grosupeljskega podjetja Simt, ki je nato ustanovil tudi Santero, je Boštjan Primec. Dnevnik je takrat pisal, da naj bi veljal za osebnega znanca Janeza Janše. Spomnimo, podjetje Simt je zastopstvo za OTE dobilo pol leta po nastopu prve Janševe vlade, poslovno pa je vzcvetelo prav v času te vlade. Med januarjem 2003 in novembrom 2004 je namreč podjetje od poslov z državo po podatkih supervizorja zaslužilo 3,84 milijona evrov oziroma povprečno 167.000 evrov na mesec. V času druge Janševe vlade je zaslužilo 22,4 milijona evrov oziroma povprečno 467.000 evrov na mesec, kar pomeni skoraj trikratno povišanje prometa z državo.

Boštjan Primec je podjetje Simt maja 2008 za okoli 20 milijonov evrov prodal Bavčarjevemu Istrabenzu. A še pred prodajo je Primec iz Simta izvzel donosne posle s Tetro in jih prenesel na svoje novo podjetje Santera. Kot rečeno je nato Santera državi do danes prodala za 12,6 milijona opreme in storitev, povezanih s Tetro.

Tudi zaradi izvzetja poslov s Tetro iz podjetja Simt pred prodajo Istrabenzu so ta posel že takrat spremljali dvomi o ekonomski upravičenosti nakupa. Dvomi so se izkazali za utemeljene, saj je Simt od konca Janševe vlade novembra 2008 do njegovega stečaja novembra 2010 od poslov z državo zaslužil le še okrogle štiri milijone evrov oziroma povprečno 167.000 evrov na mesec – torej natančno toliko, kot je zaslužil pred prihodom Janševe vlade, in skoraj trikrat manj kot v času te vlade. Pet mesecev pred stečajem Simta, junija 2010, je njegov takratni lastnik Istrabenz podjetje po podatkih Dnevnika zastavil za 750.000 evrov posojila pri nikomer drugem kot Boštjanu Primcu, nekdanjem lastniku Simta. Primec je tako za 750.000 evrov dobil podjetje, za katero mu je Istrabenz dve leti prej plačal 20 milijonov evrov. Simt je pet mesecev pozneje končal v stečaju, Primec pa še danes prek novega podjetja Santera iz poslov za vzdrževanje omrežja Tetra zasluži dobrih 100.000 evrov na mesec. Ti posli so obenem edini prihodek Santere, kažejo podatki supervizorja in Ajpesa.

Ministrstvo: Korektno opravljeno delo

Na OTE oziroma Selex smo naslovili vprašanje, zakaj je najprej kot distributerja namesto Sinfonike izbral Simt, nato pa Santero. Sporočili so nam, da zaradi dogovorov o zaupnosti poslov z distributerji na naše vprašanje ne morejo odgovoriti.

Z našimi vprašanji o poslih s Tetro smo se obrnili tako na Santero kot tudi na ministrstvo za notranje zadeve. Tehničnega direktorja Santere Dušana Merklina smo povprašali po vzrokih in posledicah odvisnosti njegovega podjetja od poslov s Tetro, a jih ni želel komentirati. So nas pa v Santeri z vprašanji o Tetri napotili na notranje ministrstvo.

Ministrstvo smo tako vprašali, ali poslovanje s Santero zaradi njene odvisnosti od poslov s Tetro vidijo kot korupcijsko tveganje. Odgovorili so nam, da so ocenjene vrednosti dobavljene opreme skrbno pregledali in da so nekatera druga podjetja ponudila višje cene od Santerinih. »Do zdaj je bilo delo pogodbenega partnerja za vzdrževanje fizične radijske infrastrukture sistema Tetra opravljeno zelo korektno, nihče od uporabnikov ni nikoli v tem obdobju izpostavil problema nedelovanja sistema, saj so bile vse napake odpravljene v okviru pogodbenih določil,« so dodali.

Morda bodo nova razkritja nenavadnih poslov s Tetro ministrstvo spodbudila k ponovnemu razmisleku o dozdajšnjem načinu kupovanja opreme in storitev za ta komunikacijski sistem.