Ne gre pozabiti, da to ni bila enotna koalicija demokratične Evrope. Francija in Nemčija sta bili proti napadu na Irak. Tudi Rusija je v Združenih narodih odkrito nasprotovala invaziji na Bagdad. Evropske velesile so se z ZDA in Veliko Britanijo na zasedanju varnostnega sveta pričkale kot balkanske države. Z ene strani je letelo, da nimajo pojma, z druge, da lažejo. Enajsti september ni združil Evrope, ampak jo je razdelil. Ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld je z zadoščenjem ugotavljal, da je Rusija še vedno strateški nasprotnik, nova Evropa vzhodnih držav pa zaveznik. Stara Evropa Nemčije in Francije je bila v zatonu. Napadi v Parizu so ustvarili popolnoma drugačno stanje. Tik pred napadi je bila konstelacija sil še bolj čudaška kot pred štirinajstimi leti. Rusija ni bila samo nasprotnik, ampak dvojni sovražnik. Pred dvema letoma so se v paktu Nato resno odločali, da morajo spremeniti svoje operativne načrte in ponovno potegniti na plan zemljevide obrambe iz časov hladne vojne. Grozil je napad iz Rusije, Nato pa je bil nepripravljen na vdor oklepnih divizij. Ruska federacija je v lahkotnem drncu priključila Krim in zanetila državljansko vojno v vzhodni Ukrajini.
V napetem reorganiziranju sil se tudi vojna z jedrskim orožjem ni zdela izključena. Zavezništvo Nato, ki se je ofenzivno obrnilo na Bližnji vzhod, se je znašlo brez zaščitnih enot na svojem levem boku. Baltske države in Poljska so zahtevale prisotnost ameriških čet na svojem ozemlju. Izteklo se je z gospodarskimi sankcijami proti Ruski federaciji in zamrznitvijo zavzetih ozemelj.
V trenutku, ko je zavezništvo svoje obrambne načrte obrnilo proti Kursku, Moskvi in Sankt Peterburgu, je Ruska federacija za hrbtom ZDA namestila svojo pehoto v Siriji, škrbine sirske države pa okrepila z bojnim letalstvom in ladjevjem. Ruski vojaki so se naselili na ozemlju, ki so ga Združene države od padca berlinskega zidu razumele kot izključno svoje bojno polje. Rusi so pokazali, da posredovanje zahodnih sil v Siriji temelji na kaosu. Ni bilo čisto jasno, proti komu se bojuje Turčija, katere skrajneže podpira Savdska Arabija, katere milice vodi Cia, kaj od vsega tega je iraški problem in katere države so skozi svoja ozemlja spustile 30.000 tujih prostovoljcev kalifata.
Rusi so sliko poenostavili. Razglasili so se za zaveznike sirske države, vse njene nasprotnike pa za teroriste. Ruska letala in letala ZDA so letela nad Sirijo na nasprotnih straneh fronte, na tleh pa se je v različnih preoblekah bojevala iranska vojska na isti strani kot Rusija. Francija je septembra vstopila v letalsko vojno na strani ZDA proti Rusiji.
Sirija je bila videti kot kongres vojnih zločincev. Ločiti dobro od hudega v tem položaju ni bilo ravno lahko. Zato se je z zdravim razumom obdarjen del sirske družbe odločil, da bo zapustil Bližnji vzhod in poiskal zatočišče v Nemčiji. Tudi ob ljudeh, ki so prosili za mednarodno zaščito, so se periferne evropske države spričkale s centralnimi in niso prišle dlje od bodeče žice in ksenofobije. V Evropski uniji ni bilo skupne politike do nobene resne teme. Še ob razstrelitvi ruskega letala nad Sinajem so bili Rusi deležni prej privoščljivosti in prezira kot pa sočutja zaradi žrtev.
Potem pa je francoski premier ob napadu na tarče v Parizu rekel, da je Francija v vojni, in nastal je popolnoma drug položaj. Kalifat je razglasil za napadalca in sovražnika, vse drugo je relativno. Zahteval je pomoč vseh članic Evropske unije. Vsaj verbalno podporo je takoj dobil. Naredil je korak naprej in zahteval zavezništvo Rusije in Združenih držav. Francija je čez noč izrinila Nemčijo iz političnega središča Evrope in se postavila kot vodilna sila.
Kako je to mogoče?
Zelo preprosto. Spremenila je logiko mednarodnih odnosov. Do francoske napovedi vojne je veljala politika paktov stabilnosti, v katerih so evropske države sklepale dogovore z državami zunaj svojih meja o napredovanju miru, spoštovanju človekovih pravic, ekonomskem blagostanju in demokraciji. To obdobje je končano.
Na vrsti so pakti o varnosti. Varnost je zamenjala človekove pravice, blagostanje, demokracijo in solidarnost že ob beguncih. Zdaj govorica varnosti obvladuje politično govorico Evrope in je v drugi plan potisnila ekonomiste in pravnike. O skupni evropski politiki govorijo notranja in obrambna ministrstva, zato je Rusija lahko zaveznik v zunanji politiki. Če hoče Francija zmagati v vojni, drugače ne gre.
Nekaj previdnosti je na mestu. Zdaj je čas za razmislek o tem, kakšna bo naša celina dan po tistem, ko bodo kalifa Bagdadija vrgli iz helikopterja v morje pred Lampeduso. Ko za državo govorijo varnostne službe, se morajo državljani počutiti vsaj malo ogrožene.
