Dobrih enajst let je tega, kar je država omogočila prostovoljno služenje vojaškega roka, potem ko smo rokohitrsko ukinili splošno vojaško obveznost oziroma obvezno služenje vojaškega roka. Od takrat je v uniformo – z različnimi vzgibi – zlezlo 2546 mladih. Nekateri te tri mesece izkoristijo za tečaj preživetja v naravi, drugi si odprejo vrata za zaposlitev v vojski. A slednjih je iz leta v leto manj.
Jutranja meglica se je kot kosmi vate vlekla po Vipavski dolini in se zatikala ob grmovje na levem bregu reke Vipave. Na drugem bregu so mladi, ki so se odločili tri mesece življenja posvetiti vojaškim veščinam, pripravljali vsak svoj improviziran splav. Takšen, ki bi jih v resni situaciji obdržal na površju reke in ohranil njihovo vitalno vojaško opremo in rezervna oblačila v nahrbtniku suha. Veje, šotorka, vrv, nahrbtnik – morda celo ločnica med življenjem in smrtjo, ako bi kdaj šlo zares. Časi so takšni, da človek nikoli ne ve, kdaj bo šlo zares.
Višji vodnik Jaka Drobnič, inštruktor v veščinskem centru, dogodivščin željne prostovoljce najprej pouči, kako sestaviti splav, kako zavarovati vsebino vojaškega nahrbtnika in na kaj naj pazijo pri oblikovanju splava. In predvsem: naj za boga milega pazijo na orožje. A medtem ko je ponjava (včasih smo temu rekli šotorsko krilo) prava, nahrbtnik čisto takšen, kot mora biti, voda mokra, kot bi človek pričakoval, pa so puške plastične. Ni je vojske, ki bi nekaj tisoč evrov vredno belgijsko puško F2000S dovolila namakati v reko samo zato, da se mladenke in mladci naučijo premagovati vodne ovire. Niso vsi najbolje poslušali navodil inštruktorja. Mladenič je povezoval še zadnje vrvice »paketa«, ki naj bi bil splav, in hkrati dvomljivo zrl v svoj splav.
»Boš to lahko nesel?« ga pobara višji vodnik Drobnič. Dobrih sto metrov je namreč treba ta paket, to rešilno plovilo, nesti do kraja, kjer bodo vojakinje in vojaki začeli svoj spust po Vipavi.
»Kalkuliram,« mu odgovori mladenič. Hitro dobi z vojaško logiko podprt odgovor inštruktorja: »Če kalkuliraš, potem že ne bo dobro.«
Tako je to v vojski. Slediš navodilom, zaupaš poveljujočemu in sotovarišem (če to danes ni grda beseda) in tako preživiš. Prej kot se vojaki to naučijo, bolje je za njih. Prostovoljci sicer niso vojaki v najožjem pomenu te besede, a glede na to, da jih v povprečju četrtina zaprosi za zaposlitev v vojski, je pouk več kot dobrodošel.
Bredenje po mrzli reki
Tina Jensterle je mlada športnica, absolventka ekonomske fakultete, ki je želela še pred diplomo izživeti svojo otroško željo – biti vsaj nekaj časa vojakinja. Bohinjka pravi, da je v vojski še bolje, kot je pričakovala. O zaposlitvi v vojski še ne razmišlja, morda pozneje, ko napiše diplomo, pove le nekaj minut zatem, ko je prilezla iz ne prav prijetno tople Vipave. Strumno je stala, niti malo drgetala. Bear Grylls bi bil ponosen nanjo, še posebno ker je njeno zapestje krasila »njegova« zapestnica – kakšni štirje metri padalske vrvice, prepletene v zapestnico...
Prostovoljci so namreč opravili del usposabljanja, ki se mu strokovno reče premagovanje vodne ovire. Najprej so se držeč kolega pred seboj za pas odpravili na kakšnih sto metrov dolg sprehod po ne prav deroči, pa vendar precej hladni Vipavi. Proti toku. Zdaj je voda segala do kolen, že kakšen korak naprej do riti in čez. Nekoliko bizaren vodni sprevod je vodil višji vodnik Jaka Drobnič. Inštruktor. Zgled.
»Ne moreš jih poslati v vodo in z brega lajati ukazov in navodil. Morajo ti slediti in sledijo ti lahko le, če jih vodiš,« je razložil.
Ko so prispeli do tja, kjer so prej odložili improvizirane splave, jim je – še vedno stoječ nekako do pasu v vodi – razložil še različne tehnike pomikanja po deroči vodi. Vedno v majhnih skupinah. Nato so se s splavi spustili po reki navzdol.
Urban Gerželj je študent strojništva, ki je ugotovil, da že malce predolgo vleče zadnjih pet izpitov, kolikor mu jih manjka do dokončanja študija, zato je izrabil priložnost in preizkusil še tri mesece vojaškega življenja. »Prvih štirinajst dni je bilo kar napornih, še posebno sprejemanje rutine in vojaške discipline. Sicer pa: inštruktorji so super.« Zaposlitev v vojski? Dvomi, saj želi poiskati zaposlitev na trgu, a vrat ni povsem zaloputnil. Tudi Matija Pintarič, mladi Brežičan, po ovinkih pove, da je veliko njegovih prijateljev poskusilo prostovoljno služenje, a niso našli slabe besede o programu in vojaškem življenju, zato je poskusil še sam. O zaposlitvi v vojski ne razmišlja, tudi zato, ker je poučen z izkušnjo svojega očeta, vojaškega pilota.
Red in disciplina lahko šokirata
Prostovoljno služenje vojaškega roka je država omogočila leta 2004, potem ko je na hitro in predčasno ukinila splošno vojaško obveznost oziroma obvezno služenje vojaškega roka. Od takrat je to možnost, ki presega brezplačni tečaj preživetja v naravi – prostovoljci prejmejo za tri mesece celo minimalno plačo – izkoristilo nekaj več kot 2500 prostovoljcev, slabih 70 odstotkov tistih, ki so začeli, je program tudi končalo in s tem dobilo pravico, da si rečejo vojaki. Zanimivo je, da je v vseh letih število vlog za prostovoljno služenje precej presegalo absorbcijske sposobnosti vojske, da bi se s toliko mladimi fanti in dekleti ukvarjali. V povprečju je v vsaki generaciji brez možnosti okušanja vojaškega življenja ostalo približno 44 odstotkov prosilcev, a je treba pri tem upoštevati, da med razlogi za zavrnitev ni le preveliko število prijavljenih, pač pa tudi zdravstvena nesposobnost.
Septembra letos je trimesečno usposabljanje v Vipavi začelo 5 vojakinj in 47 vojakov prostovoljcev. Človek bi pričakoval, da vsak, ki odda prijavo za prostovoljno služenje vojaškega roka, prej preveri, kaj ga v vojski čaka. A ni tako... Do danes je usposabljanje prekinilo 13 vojakov.
»Večina tistih, ki prekinejo prostovoljno usposabljanje, to naredi v prvem tednu. Takrat, ko ugotovijo, da je vsak dan na vrsti pospravljanje omaric in postelj, da je vsako jutro na vrsti telovadba. Da sta torej v vojašnici red in disciplina,« kar z nekoliko nejevere v glasu razlaga podpolkovnik Boris Uršič, poveljnik veščinskega centra in vojašnice Vipava. Še do leta 2013 je bil to učni center, nato se je nekdo spomnil, da kandidate za vojake in prostovoljce učijo osnovnih vojaških veščin, zatorej bo odslej veščinski in nič več učni center. Vsebina je ostala bolj ali manj enaka, preimenovanje je bolj podobno vladnemu nategovanju okoli tega, ali vojska ob meji postavlja bodečo žico ali tehnične ovire...
Kdo je sploh lahko prostovoljec v uniformi Slovenske vojske? Zakon pravi, da je lahko na prostovoljno služenje vojaškega roka napoten kandidat, ki še ni odslužil vojaškega roka od dopolnjenega 18. leta starosti do 27. leta. Na zdravstvenem pregledu mora dobiti oceno sposoben ali vsaj delno sposoben za vojaško službo, prav tako pa ob varnostnem preverjanju skladno ni bil ugotovljen varnostni zadržek. Načeloma torej vsak delno zdrav, ne povsem zanemarjen in ne prestar državljan oziroma državljanka, ki ima tri mesece časa in dovolj veliko željo.
Počasen lov na formo
Program temeljnega vojaškega strokovnega usposabljanja ali TVSU, kot mu ljubkovalno pravijo v vojski, je razdeljen v tri faze in je enak za prostovoljce in kandidate za zaposlitev v SV. Po vsaki fazi morajo prostovoljci opraviti izpit, sicer se lahko poslovijo tako od sotrpinov v vojašnici kot od denarja, ki so ga do takrat prejeli iz državne blagajne. Poveljnik Uršič tako na oko hitro izračuna, da je po 14 dneh ta strošek okoli 300 evrov, pri čemer večino predstavlja strošek zdravniškega pregleda. Prva ali uvajalna faza je namenjena »navajanju na vojaško življenje, vojaški socializaciji, postopnemu dvigu psihofizične pripravljenosti in razvoju pripadnosti kolektivu«. Torej navajanju na vojaško življenje, ki vključuje bujenje ob 6. uri, jutranjo telovadbo, vsakodnevno pospravljanje, postroj ob zastavi, organizirano udeleževanje prehranjevanja…, skratka organizirano življenje. Vojašnico smejo zapustiti ob sredah za dve uri in vsak petek, ko se lahko odpravijo domov. Sicer njihovo življenje definirajo ograje vojašnice.
»Najprej skušamo postopoma dvigniti fizično pripravljenost prostovoljcev, tako da jih ne 'ubijemo' takoj na začetku s prehudimi obremenitvami. Pri tem nam zadnja leta pomagajo tudi nekdanji vrhunski športniki, ki so zaposleni po enotah in nam svetujejo, kako organizirati fizično vadbo, v naši enoti je to Jani Likavec, nekdanji rokometaš,« se pohvali poveljnik Uršič.
Nič več ni prepuščeno naključju, kot je bilo nekoč. Počepi, sklece, skoki z izpadnim korakom in odročenjem (veterani bodo to telovadno prvino prepoznali pod priljubljenim imenom »gušterov let«), ponavljajoči v nedogled, da bi predvsem fizično in psihično utrudili vojake, so se umaknili po strokovnih merilih sestavljeni vadbi. Le sklece so stalnica vojaške vadbe. Tem se ne bodo mogli izogniti niti kiborgi.
V drugi fazi se prostovoljci naučijo nekaterih temeljnih vojaških veščin (kot je denimo kopanje zaklonilnika, plazenje, izvleka ranjenca...) in ravnanja z orožjem, v tretji fazi pa vse dotlej pridobljeno znanje nadgradijo s tistim delom, zaradi katerega večina sploh pride na prostovoljno služenje – z bojnim streljanjem z osebno oborožitvijo in pištolo, metom bombe in taborjenjem pod milim nebom. Letošnja septembrska generacija je imela kar srečo, da je taborjenje na Blokah preživela v drugi polovici novembra v pomladnih temperaturnih razmerah, sicer bi tenko piskali...
Po vsaki fazi imajo kandidati izpit. Tako pravi strokovna literatura: »Kandidat lahko posamezno negativno oceno pri predmetu popravlja največ dvakrat, pri čemer drugo ponavljanje poteka pred komisijo. Presledki med popravljanjem ocene ne smejo biti krajši od enega dneva. Sestavo komisije in roke določi poveljnik institucije, ki izvaja ta program. Ocena komisije je dokončna. Preverjanja gibalnih sposobnosti in pohodov se ne ponavlja, njihova ocena je dokončna.« Sklece, trebušnjaki, pohodi s polno bojno opremo so torej tisto, kar neizogibno loči fante od moških, dekleta od žensk. Civiliste od vojakov. Razstavljanje avtomatske jurišne puške F2000S lahko bodoči borci ponavljajo. Dvakrat. Pri čemer je treba, roko na srce, priznati, da je belgijski tehnološki presežek, narejen posebej za Slovensko vojsko, malce bolj razstavljiv kot stara puška M72, ki je bila glavna pehotna oborožitev do leta 2003. Dopušča nekaj več napak. Med drugim lahko vojak vstavi nabojnik v ležišče narobe obrnjen, medtem ko je imela jugoslovanska različica kalašnikovke »trotlziher« nabojnik. Lahko si ga vstavil prav ali nikakor.
Preživeti na bojišču
Vzgibi, ki mlade vlečejo v vojsko, so različni in še zdaleč ne enoznačni. Dejstvo je, da nekateri tudi na tak način zakrpajo luknjo v statusu, saj ministrstvo za obrambo za vojake prostovoljce v času prostovoljnega služenja vojaškega roka zagotavlja zdravstveno varstvo, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ožji obseg pravic ter nezgodno zavarovanje skladno z zakonom. Prav tako v tem času prejmejo plačilo, in sicer ekvivalent minimalni plači. Ob nastopu služenja dobijo 13 odstotkov, prvi mesec služenja 18 odstotkov, drugi mesec služenja 27 odstotkov in tretji mesec 40 odstotkov. Po končanem služenju dobi vojak še dodatni prejemek v višini 90 odstotkov minimalne plače. Prav tako jim povrnejo potne stroške za pot domov ob koncih tedna.
Ko je prostovoljno služenje pri koncu in izpiti opravljeni, dobi Slovenija nove vojake oziroma civiliste z osnovnim vojaškim znanjem. »Naša naloga je usposobiti kandidate za preživetje na bojišču,« je plastičen podpolkovnik Boris Vršič. V vojski govorijo o dveh generičnih kompetencah, ki jih pridobijo kandidati. Prva je usposobljenost za preživetje na bojišču, druga pa vojaška socializacija, »s katero se oblikuje zavedanje o zakonitostih delovanja vojske in vojaških kolektivov, zavedanje o potrebnosti vojaške discipline in samodiscipline za kakovostno opravljanje vojaških nalog ter razvije pripadnost vojaškemu kolektivu in sposobnost dela v timu«. Ali bodo svoje znanje kdaj uporabili, je odvisno od novopečenih vojakov, saj Slovenija ne pozna obvezne rezerve, pač pa le prostovoljno.
Prostovoljno služenje deluje kot kratek vpogled v vojaško življenje z vsemi radostmi, ki jih ljubiteljem gibanja v naravi prinašajo osnovne veščine preživetja na bojišču. Deluje kot dobrodošlo vnašanje reda in discipline v sicer precej kaotično življenje. Deluje kot taborjenje in tabor za krepitev telesa in duha obenem. A deluje tudi kot nekaj, kar po treh mesecih mine in nato vojake prostovoljce pošlje nazaj v civilni kaos. Vojaki, zaposleni v SV, so v drugačnem položaju.
Zaposleni so za določen čas z možnostjo podaljšanja te pogodbe, a najdlje do 45. leta starosti. Nato jih sistem izvrže kot odvečne in prestare za vojaško službo, če do te starosti ne napredujejo v častnike. Kot je slišati med vojaki, so po eni strani najslabše plačani javni uslužbenci brez posebnih pravic in ugodnosti – le ena skupina v 30.000-glavi vojski javnih uslužbencev – na drugi strani pa ni banke, ki bi jim dala posojilo. Ker kdo pa danes še da posojilo zaposlenemu za določen čas...
Obstaja tudi bojazen, da bo kljub kadrovskemu načrtu še letos vojska zdrsnila pod 7000 zaposlenih, obremenitve pa bodo glede na migracijsko krizo in odločitev vlade, da v njeno reševanje aktivneje vpne tudi vojake, vse večje. Morda je poklic vojaka za marsikaterega mladega še vedno sanjski poklic, nihče pa ne verjame več, da je biti vojak sanjska služba. Pomanjkanje uniform, škornji, ki jim odpadajo podplati, je nekaj, s čimer so se prostovoljci tokratne generacije le srečali, vojaki morajo s tem živeti. Vsak dan.
Mladi prostovoljci so minuli petek bredli do riti potopljeni v hladno Vipavo. Vojska kot celota pa se je, kot kaže, znašla do kolen v dreku, in to v ne prav prijetnem času. Ne zanjo ne za nas.
