V ponedeljek, tri leta in tri mesece po grozljivi balonarski nesreči na Ljubljanskem barju, bo pred sodnika prvič stopil 46-letni Miro Kolenc. Na predobravnavnem naroku bo moral odgovoriti na vprašanje, ali priznava, da je iz malomarnosti zagrešil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, zaradi česar so umrliIzidor Prevodnik in Bojana Groznik z 11-letno hčerko Aljo, zakonca Ema in Peter Zelko ter Erika Ferlan. »Nekaj časa smo že leteli, ko sem zagledala temne oblake. Drugi balon se je začel spuščati, zatem smo tudi sami začeli pristajati. Pilot nas je opozoril, naj imamo mehka kolena in se primemo za ročaje. Kar naenkrat je prišlo do udarca ob tla. Bil je strahovit udarec, videla sem, da je sila vrgla iz košare dva potnika. Ko smo naslednjič udarili ob tla, nas je vleklo po barjanski zemlji. V košari sem bila, dokler se ni ustavila. Ljudje so goreli, ven sem zlezla po vseh štirih, nato pa vstala in stekla,« je v preiskavi povedala ena od potnic, ki je utrpela vrsto zlomov in dobila udarec po glavi. Poleg nje je bilo hudo poškodovanih še deset potnikov, lažje pa 14.
Poletel v nevihto
Miro Kolenc je 23. avgusta 2012 ob 6.50 s toplozračnim balonom z 31 potniki vzletel s travnika v bližini ljubljanskega Brda. Po besedah nekaterih prič je bilo že ob vzletu opaziti nevihtne oblake, ob 6. uri pa objavljena vremenska napoved, da so dopoldne na območju Ljubljane možne nevihte in da se iz smeri Italije napoveduje fronta. V obtožbi piše, da Kolenc kljub nevihtnim oblakom poleta ni pravočasno prekinil, letel pa je tudi do višine 1400 metrov, čeprav za to ni imel dovoljenja kontrole zračnega prometa. Ko se je vendarle odločil za pristanek, ni upošteval ne varnostnih navodil proizvajalca ne stroke: ni uporabil rdeče vrvi (Q-ventila) za zasilno pristajanje, prav tako ni ugasnil gorilnika in zaprl ventilov za dovod goriva v cilindre. Namesto tega je po prvem udarcu balona v tla, ko so iz njega padli nekateri potniki, dodajal plin – zato je zrakoplov ponovno dvignilo v zrak in preletel je Ižansko cesto, nato pa ponovno udaril v tla. Ker je izbral napačen kraj za pristajanje, piše v obtožbi, je ob udarcu v drevo zaradi poškodovanja cevi in prižganega gorilnika ter odprtih ventilov izbruhnil usodni požar.
Kolenc se je do zdaj zagovarjal, da je spremljal vremenske razmere in dobro opravil priprave. Poleta ni najavil, saj so po njegovih besedah leteli zunaj kontroliranega zračnega prostora do višine 900 metrov. Kot je dejal, je bilo vreme brezhibno, tudi še takrat, ko je začel spuščati balon. Na višini 350 do 400 metrov pa je prišlo do spremembe hitrosti vetrov, oblaki so se začeli bliskovito bližati Ljubljanski kotlini in vedel je, da mora čim prej pristati, a kot je poudaril, ni šlo za zasilni pristanek. Ko je našel primeren kraj za pristanek, je znancu, ki je bil med potniki, naročil, naj potegne rdečo vrv, kasneje mu je pri tem pomagal tudi sam. Pred prvim pristankom je zaprl jeklenke in pilotke na gorilniku, je zagotovil. Pristanek je bil po njegovih besedah varen in ne sunkovit, zato takrat nihče ni padel iz košare. Ovoj balona je potem naredil jadro in košaro je po travniku vlekel v smeri vetra. Potniki niso upoštevali njegovih navodil in so zapuščali košaro, balon pa je takrat dobil zagon in ga je dvignilo. Potem so ob nekaj udarili, izgubili hitrost in pristali. Potem je izbruhnil požar – po Kolenčevih besedah verjetno zato, ker je bil plin še v ceveh in pilotke niso takoj ugasnile. Na polet se je maksimalno pripravil, dogodek obžaluje, a storil je vse, kar je bilo v njegovi moči, je izjavil.
Pristanek katastrofa
A ugotovitve strokovnjakov so drugačne: ročice na jeklenkah so ostale odprte in zato je zagorelo, prav tako tudi rdeča vrv ni bila potegnjena. Miloš Filimonović, eden od članov komisije, ki je preiskovala nesrečo, je zagovor, da je bilo vreme presenečenje, označil za za lase privlečen, način, kako se je Kolenc lotil pristanka, pa za katastrofo in neverjetno napako. Če bi res potegnil Q-ventil, bi se balon čez nekaj metrov ustavil, ne bi preletel Ižanke in nadaljeval poleta, je med drugim pričal v preiskavi. Tudi pričanje balonarja Vojka Zupana ni bilo v obtoženčev prid. Po njegovih besedah je kmalu po vzletu moral videti, da prihaja fronta, a je letel še tri četrt ure. Poudaril je tudi, da bi moral leteti nad krošnjami dreves, pri zadnjem pa izvesti odločilni manever: zapreti ogenj, jeklenko in potegniti za rdečo vrv. Če bi bilo tako, bi vsi ostali živi, je izjavil. Zaslišali so tudi izkušenega balonarja Slavka Šorna. Ko so mu na koncu predstavili še obtoženčev zagovor, je dejal: »S takim zagovorom bi pri meni na izpitu padel.«
Mojca Furlan Rus
