»V teh šolskih prostorih naj se naša mladina nauči obvladati naravne sile in naj prodira v labirinte prirode. Če smo dali že svojega Linharta, Zoisa, zakaj ne bi mogli dati še kakšnega Papina, Watta ali Morseja,« je bil zgovoren ravnatelj Mihael Peternel na svečanem odprtju cesarsko-kraljevske nižje realke v Ljubljani leta 1852, ki je bila na cesarjev rojstni dan, 4. oktobra. Šola, katere naloga je bila odkrivati tehniške talente, je tako kot preostalih osemnajst realk po monarhiji nastala leto po tem, ko je cesar potrdil ministrov predlog, da je treba zaradi potreb gospodarstva po ljudeh s tehniško izobrazbo dokončno ločiti realke od normalk, ki so pripravljale kandidate za učitelje.
V Ljubljani so za začetek zasnovali trirazredno nižjo realko, v kateri so izobraževali za obrtne poklice, pri prostorih pa se je mestna občina, ki je morala kot ustanoviteljica poskrbeti za vse razen za plače učiteljev, znašla tako, da so jo umestili kar v licejsko poslopje. Pravzaprav jim je škof odstopil enega izmed treh prostorov teološke visoke šole. V souporabo so dobili še prostore normalke, gimnazije in ranocelniške šole, kasneje pa so se razširili še v Mahrovo hišo.
Zanimanje za realne vede je namreč raslo in po desetih letih je deželna vlada šolo spremenila v višjo realko s šestimi razredi. Ko so leta 1867 uvedli še zrelostni izpit oziroma maturo, pa je postala višja realka enakovredna gimnaziji glede možnosti nadaljnjega študija.
Časovna kapsula v temeljih
Kar 20 let se je vleklo improviziranje s prostori za realko, potem pa je prostorsko stisko razvijajoče se šole rešila Kranjska hranilnica, ki je 50. obletnico ustanovitve zaznamovala z odločitvijo za trinadstropno stavbo v neonormanskem slogu, za katero so želeli, da bo v ponos Ljubljani. Velikodušno so za realko krili vse od zemljišča, načrtov do gradnje, občinska in deželna uprava sta primaknili le za notranjo opremo. Kot je bilo nekoč v navadi, pa so po prevzemu stavbe zaslužni možje kopijo zapisnika, vzorce v Ljubljani izhajajočih časopisov in primerke vseh avstrijskih kovancev vstavili v kapsulo in jo zazidali v temelju, je zasledila Magda Prevc, nekdanja profesorica slovenščine na Vegovi, kot se na kratko imenuje Elektrotehniško-računalniško strokovna šola in gimnazija Ljubljana, ki domuje v spomeniško zaščiteni realki.
Prevčeva je pregledala arhivske dokumente in letopise, zanimivosti pa predstavila v knjigi Ljubljanska realka skozi čas. Prav ta je bila zelo v pomoč profesoricam slovenščine Alenki Zorko, Mojci Marn in Mojci Stare Aljaž, ki so se ob 20-letnici ponovne uvedbe tehniške gimnazije poglobile v zgodovino stavbe, v kateri učijo. Pripravile so tudi razstavo Realka integralno 1874–1959, ki so jo nedavno postavili v avli nekdanje realke. »Fascinantno je, koliko je že stara stavba, pa še vedno služi svojemu namenu,« pravi Marnova, pomočnica ravnatelja na Vegovi, ki se je prvotno imenovala Tehniška šola za elektrotehniško stroko. Z Aškerčeve ceste so jo preselili v Vegovo ulico po reorganizaciji tehniških šol leta 1959. Stavba realke pa je bila prazna, ker se je osemrazredna realka kot prva gimnazija združila s tretjo gimnazijo in se preselila za Bežigrad.
Ljubljana sredi Nemčije
Realka je bila sicer strogo nemška šola, zaradi česar so nanjo v Ljubljani letele številne kritike. Ob odprtju je časopis Slovenec zapisal: »Realka se je včeraj slovesno odprla. Bilo je tako, kakor da bi bila Ljubljana sredi Nemčije in prostori tega poslopja slovenskemu jeziku zmeraj zaprti.« A ker tehniškega znanja drugod ni bilo mogoče dobiti, so se seveda vanjo vpisovali tudi Slovenci. Sprva je bilo več slovenskih dijakov, nato so bili na neki točki izenačeni z nemškimi, potem pa je število Nemcev samo še upadalo. Najprej so pouk slovenskega jezika obiskovali le učenci, katerih starši so to izrecno zahtevali. Leta 1880 je postala slovenščina obvezen predmet za dijake slovenske narodnosti, končno pa je bilo vprašanje jezika rešeno leta 1918, ko je razpadla Avstro-Ogrska. V šolskem letu 1918/19 je bila realka že povsem poslovenjena, na čelu je bil Slovenec, prevladovali so slovenski učitelji in seveda učni jezik je bil končno – slovenščina.
Cankarju se je zagabila šola
»Realka je veljala za trdnjavo nemštva, vendar podatki kažejo, da jo je obiskovalo zelo veliko slovenskih dijakov in da so bili ti zelo narodno zavedni. Prav tako profesorji, recimo Fran Levec je avtor prvega slovenskega pravopisa,« poudarja Zorkova, ki je po izobrazbi tudi etnologinja, zato že iz osebnega zanimanja zadnjih 15 let zbira zanimivosti, povezane z ljubljansko realko. Profesorica še dodaja, da čeprav je bila šola tehniško usmerjena, je dala presenetljivo veliko umetnikov. Realko so denimo obiskovali Maksim Gaspari, Bogdan Borčič in Slavko Pengov, v realkinih klopeh sta sedela Srečko Kosovel, Ivan Minatti, tehniški talent pa so v realki vzbudili v arhitektih Edvardu Ravnikarju, Maksu Fabianija in fiziku Milanu Osredkarju.
»Za tolikšno število uspešnih dijakov so bili zaslužni človeško in strokovno izredno bogati učitelji,« so prepričane avtorice razstave, ki je odprta za javnost. Hvaležnosti do učiteljev se je dotaknil tudi Ivan Cankar, ki se je jeseni 1888 z materjo pripeljal v Ljubljano na realko. »Če se ozrem nazaj z zrelejšimi očmi, vidim resnico, da so bili učitelji izvrstni vsi do zadnjega. Niti enega ni bilo med njimi, da bi se nanj ne spominjal z veseljem in hvaležnostjo,« je zapisal v črtici Realka, v kateri opiše tudi, kako se ni mogel sprijazniti z nemščino. »Do grla se mi je zagabila šola,« je priznal pisatelj, ki je tuji jezik sčasoma obvladal, a je bil zanj vseeno inkvizicijski instrument. Ni maral niti več prirode, zgodovine ne zemljepisa, ko jih je poslušal v nemščini.
Tako je že zelo zgodaj dobil občutek, da je na svetu krivica. »Kdor je že v zibki momljal svoje prve besede v nemškem jeziku, je v šoli govoril gladko, čeprav ni vedel, kaj je govoril; njemu ni bilo treba, da bi šolo sovražil.«
Sam je bil vseskozi odličen pri slovenščini, najbolj pa je na njegov literarni razvoj vplival profesor Levec.
