Sanjam o tem, da bi Olimpija zmeraj premagala Maribor. To je pomembnejše od golov. Treniram zelo zavzeto, a osebna statistika je zanemarljiva. Derbijev se ne igra, ampak se jih zmaguje. Igramo kot moštvo in zmagujemo kot moštvo.
Si večkrat ogledate posnetke svojih golov iz Maribora?Da. Uporabljam jih za lastno motivacijo. Zelo pozoren sem tudi na svoje napake, saj jih želim hitro odpraviti. Vedno moram stremeti k izboljšavam.
Vam trener Marijan Pušnik pri tem pomaga? Zdi se, da sta zgradila pristen odnos. Ko sta skupaj, se veliko smejita.Res je. Soigralci pravijo, da je Marijan Pušnik moj oče. Moram reči, da je zelo prijetna oseba in pošten človek. Zanj so vsi igralci enako pomembni. Tudi če sediš na klopi, ti bo vedno zagotovil občutek pomembnosti. Je velik trener z dobrim občutkom za igro.
Kaj vam pomenijo tekme z Mariborom?Veliko. To je največja tekma v slovenskem nogometu. Maribor je državni prvak, lani je v ligi prvakov igral proti vrhunskim ekipam, zato ga želimo prehiteti. Na derbijih je vedno posebno ozračje. Gre za večji vložek kot na običajni tekmi. Odkar sem tu, sem spoznal, kako veliko rivalstvo vlada med Olimpijo in Mariborom. Ljudem te tekme ogromno pomenijo. Maribor je edini klub v državnem prvenstvu, ki nam lahko sledi v boju za naslov.
Očitno se v garderobi veliko pogovarjate o osvojitvi državne krone.Seveda. To so sanje vsakega nogometaša in navijača Olimpije. Državni naslov je zelo pomemben. Če ga osvojimo, se bomo vpisali v zgodovino. Vsi se nas bodo spominjali, da smo po več kot dvajsetih letih postali državni prvaki. Vse bomo naredili, da bomo prvenstvo končali na prvem mestu. Po koncu sezone se bo verjetno marsikaj spremenilo, nekateri igralci bodo odšli. V Olimpiji vsi živimo za naslov prvaka, a moramo razmišljati o vsaki tekmi posebej. Zdaj se osredotočamo na Maribor, ki nas zelo motivira.
Kakšen bo vaš status po sezoni?Bomo videli. (smeh)
Kam bi šli?Ne vem. (smeh)
Zagotovo imate skrite želje?Imam. Rad bi igral v angleški ali nemški ligi. Tamkajšnji nogomet mi je všeč.
Imate v mislih kakšen poseben klub?Pri srcu mi je Manchester United. Rad bi prišel na tako visoko raven, da bi nekoč igral v tem klubu.
Potem bi lahko igrali z Rooneyjem.Sliši se odlično.
Kako pa se počutite v Ljubljani?Dobro. Ljudje so prijazni. Mesto ni veliko, a imate vse na razpolago. Ljubljančani so sproščeni, hrana je okusna in poceni. Doslej še nisem imel težav, sem pa opazil, da je nekaterim kar malce nerodno, ko me srečajo na ulici. Zdi se, kot bi imeli občutek, da jim bom naredil kaj slabega. Nekdo mi je pisal na facebook, da me je srečal v mestu, a ni zbral poguma, da bi me prosil za fotografijo. Škoda, saj sem zelo odprt človek.
Vam je bilo težko, ko ste iz Nigerije že pri 18 letih odšli v Evropo?Ne. Vedno sem želel igrati v Evropi. Ko sem prišel, sem bil že odrasel in odgovoren za svoja dejanja. Bil sem zelo vesel, saj so se mi uresničile sanje. Imel sem privilegij, da sem najprej prišel v Milano. Lahko se zahvalim bogu.
Povejte kaj o Milanu.To je bila odlična izkušnja, čeprav nisem dobil veliko priložnosti, saj je Milan velik klub. V italijanskem nogometu je precej poudarka na taktični pripravi, ki jo moraš hitro osvojiti. V Milan vsak dan prihaja ogromno novih igralcev. Če nisi dovolj dobro taktično podkovan, nimaš prostora v moštvu. V Italiji sem se kasneje naučil marsikaj koristnega.
Ste spoznali zvezdnike Milana?Seveda. Ibrahimovića, Ambrosinija, Seedorfa, Pata... Vsi so zelo prijazni fantje.
Rodili ste se v Lagosu. Kakšno je bilo vaše otroštvo?Sprva nisem maral nogometa, zato sem se bolj posvetil izobraževanju. V šoli sem bil zelo dober, rad sem imel računanje, toda mama je velika ljubiteljica nogometa. Uspela me je prepričati, da sem začel trenirati nogomet. Kupila mi je obutev in opremo. Hitro sem napredoval, pomagala mi je odkriti strast do nogometa. Zdaj je moja največja navijačica.
Pride kaj v Slovenijo?Ne. Upam, da bo prišla prihodnje leto. Morda na derbi z Mariborom.
