Medtem ko je nova košarkarska sezona v polnem teku, nekateri posamezniki potrpežljivo čakajo, da v klubih pride do prvih rošad. Od nekdanjih ali trenutnih slovenskih reprezentantov na novega delodajalca še čakajo Domen in Erazem Lorbek, Dino Murić, Samo Udrih, Miha Zupan in tudi Mirza Begić. Slednji je v zadnjih tednih v Ljubljani, kjer trdo trenira in verjame, da bo kmalu podpisal pogodbo z novim klubom.
»Po eni strani sem nekoliko na trnih, po drugi pa mi je super, saj v Ljubljani uživam. Ne spomnim se, kdaj sem imel nazadnje toliko časa za družino. Drugače pa sta december in januar tista meseca, ko se na košarkarski tržnici dogaja največ, in verjamem, da se bo tudi zame našel kakšen klub,« je ob našem klicu povedal Mirza Begić. Dopoldneve 30-letni in 216 centimetrov visoki v Bijeljini rojeni naturalizirani slovenski košarkar preživi s strokovnjakom za telesno pripravo dr. Mitjo Bračičem, ki sodeluje tudi s Košarkarsko zvezo Slovenije, popoldneve pa z Miho Zupanom na treningih ambicioznega ljubljanskega tretjeligaša Ilirije, ki ga v novi sezoni vodi Saša Dončić, zanj pa igrata Goran Jagodnik in Stipe Modrić.
Ravno v tem času lani je Begić prestopil v špansko Laboral Kutxo, ki ga je v svoje vrste zvabila iz Olimpije, kjer je od začetka sezone igral brezplačno in z odprto pogodbo. Pravi, da je bil na identično sodelovanje pripravljen tudi to pot, a ni naletel na odprta vrata. »Znova sem želel igrati nekaj časa brezplačno, ampak samo pod pogojem, da bi imel odprto pogodbo in bi lahko odšel, ko bi dobil ustrezno ponudbo iz tujine. Toda trener Gašper Potočnik je želel imeti stabilno ekipo. Torej, da se mu z mojim odhodom ne bi porušil ves koncept. Razumem ga,« razkriva nekdanji član Reala Madrid in Olympiacosa. Vseeno je čustveno do zeleno-belega dresa precej navezan. Če bi se le našla finančna sredstva, bi brez kakršnega koli oklevanja ostal v Ljubljani. »Če bi vprašali mene, bi do konca kariere igral za Olimpijo, a je na žalost finančna situacija takšna, kot je. V svoji karieri sem igral že v veliko dobrih klubih in vidl vse, kar sem želel videti. Igrati doma za klub, v katerem si se prebil na veliko sceno, je najboljše, kar se ti lahko zgodi. Sicer pa sem stalno v stiku z direktorjem Matevžem Zupančičem, s katerim se poznava že deset let, odkar sem prvič igral v Olimpiji.«
V NBA ni imel sreče
Če bi se zadeve pred nekoliko več kot mesecem dni obrnile nekoliko drugače, Begić trenutno ne bi bil med brezposelnimi igralci, temveč med tistimi najboljšimi, ki nastopajo v ligi NBA. 13. oktobra je z New Orleans Pelicans sklenil pogodbo do konca pripravljalnega obdobja, a nato že po dveh dneh zapustil ZDA. »Na žalost nisem imel sreče. Sicer je bilo vse odlično. Dobro sem treniral ter čakal prvo uradno tekmo in delovno vizo. Ravno v tistih dneh pa sta se poškodovala dva organizatorja igre. Imeli so osem poškodovanih igralcev pod pogodbo, zaradi razmer pa so morali pripeljati dva branilca – Nata Robinsona in Boja McCalebba. Ker imajo moštva v ligi NBA lahko pod pogodbo z največ 20 igralci, sem odpadel, ker sem bil 21.,« se spominja avanture v najmočnejši košarkarski ligi na svetu.
Čeprav se je s potekom dogodkov hitro sprijaznil, mu je v ustih ostal grenak priokus. »Bil bi miren, če bi videl, da se ne morem nositi z njimi. Rekel bi si, da tako pač je, da ne gre in bi šel naprej. Tako pa… Vse je bilo super, a je vmes posegla višja sila. Ko sem odhajal, me je poklical tudi generalni direktor kluba Dell Demps in mi potrdil, da ni problem v meni, temveč v poškodbah in nuji po branilcih.« V osmih dneh, kolikor jih je preživel v New Orleansu, je videl precej zanimivih stvari. Z Realom Madrid je v pripravljalnem obdobju pred leti že igral proti klubom iz lige NBA, tokrat pa je le dobil potrdilo tistega, kar je menil že prej. »Ko gledaš tekme po televiziji, misliš, da gre za vesoljce, ko pa enkrat z njimi treniraš, vidiš, da ima vsak klub po dva ali tri posameznike, ki so vrhunski, drugi pa so povprečni.«
Čudna zgodba z reprezentanco
Z nekoliko grenkim priokusom se Begić spominja tudi dogajanja pred septembrskim evropskim prvenstvom. Želel je biti del slovenske reprezentance, kar je ob klicu potrdil tudi selektorju Juretu Zdovcu. Nato z njim ne Konjičan ne kdo iz Košarkarske zveze Slovenije ni več stopil v stik. »Tudi za mene je bila to čudna zgodba. Jure Zdovc me je klical februarja, če sem pripravljen igrati in da me potrebuje. Seveda sem mu odgovoril, da sem pripravljen sodelovati, če le ne bo prišlo do kakšne poškodbe. Potem pa sem v časopisih junija prebral, da želijo pripeljati Američana Bryanta Dunstona, pozneje pa je selektor še izjavil, da me ni na seznamu, ker sem ga v preteklosti že dvakrat zavrnil. A to je bilo samo zaradi poškodb, ne pa zato, ker ne bi želel sodelovati. Očitno na koncu le ni bilo pravega zanimanja, da bi igral za reprezentanco. Nihče me od februarja ni poklical, tako da nimam pojma, kaj je bilo v ozadju. Vse, kar sem izvedel, je bilo iz časopisov.«
Kljub dogajanju ne goji nikakršnih zamer do nikogar. »To je šport in profesionalizem,« pravi. Kot tudi, da je slovenski reprezentanci vedno na voljo. Če le ne bo poškodb.
