Tajnost, pod katero so pogajanja potekala, prav tako ne vliva zaupanja že tako sumničave javnosti v namene in izide pogajanj. Čeprav naj bi se predstavniki pogajali za »narodov blagor«, je vprašanje delitve koristi in škod nedorečeno. Nasprotniki gospodarske integracije na obeh straneh Atlantika v tajnih pogajanjih vidijo predvsem način, da lahko korporacije mimo nadzora javnosti uveljavijo svoje interese. A dejstvo je, da tudi popolnoma javna pogajanja, kjer bi bile detajlne informacije o poteku na razpolago širši zainteresirani javnosti, ne bi rešila problema lobiranja. Še več, podobno kot je primer ob vsakokratnih pogajanjih v okviru WTO, bi navzkrižja interesov med različnimi lobiji kakršen koli stvarni napredek hitro ustavila ali pa bi potencialni izplen pogajanj omejila na popolnoma brezzobo verzijo.

Daleč najbolj popularno orožje zastraševanja javnosti pred tovrstnimi sporazumi je v moči, ki naj bi jo ti dajali multinacionalnim podjetjem nad državo gostiteljico in ultimativno nad potrošnikom. Pri tem prednjači argument, da naj bi z uvajanjem zloglasne klavzule o reševanju sporov med investitorjem in državo (ISDS) zadnji vzvodi države dokončno prešli v roke multinacionalk, ki bi tako lahko neovirano obvladovale trge. ISDS in sorodne klavzule investicijske spore običajno umikajo izpod pristojnosti nacionalnih sodišč in vzpostavljajo ad hoc arbitraže. Arbitražna razsodišča pa naj bi bila tako in tako pod palcem velikih korporacij in zgolj naša vesoljna naivnost nam preprečuje, da bi se zavedali, da s tem predajamo vso kontrolo nad lastno usodo krvi željnim globalnim transnacionalkam.

Zgodba zveni vse prej kot nedolžno. Morda bi res morali premisliti o zasuku zunanjetrgovinske politike in začeti dvigovati zidove pred prihajajočo nevarnostjo? Barbari so namreč že tako rekoč pred našimi vrati. A obstaja manjša težava. Smo slabih 50 let prepozni. Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov (ICSID), ki od leta 1966 deluje v okviru Svetovne banke, je bil ustanovljen prav z namenom omogočanja poštenega in strokovnega reševanja sporov med investitorjem in državo gostiteljico. Tudi slednji predvideva, da naj bi se spori reševali zunaj nacionalnih sodišč zaradi njihove potencialne pristranskosti, prav tako pa kot rešitev ponuja arbitražne tribunale, sestavljene iz področnih ekspertov. Konceptualno torej reševanje sporov, kot ga ponujata TTIP in CETA, ni popolnoma nič novega.

Pri reševanju sporov pa ni ključna zgolj jurisdikcija, ki bi končno lahko ostala tudi na nacionalnih sodiščih, če bi bila ta sposobna učinkovite obravnave, temveč predvsem pravila igre oziroma relevantna zakonodaja, po kateri se bodo spori reševali. Ne sme seveda iti za »privatni pravni sistem« zunaj pravil nacionalnih zakonodaj, temveč za transparenten mehanizem, ki bo dopuščal vpogled in participacijo vseh zainteresiranih javnosti. Ključna prednost takšnega sistema bi bila ravno v njegovi učinkovitosti, strokovnosti in univerzalnosti, hkrati pa bi se ohranjala možnost vlade, da regulira lastno gospodarstvo v skladu z interesi trenutnega in bodočega prebivalstva.

Pri genetsko modificiranih poljščinah, uporabi rastnih hormonov pri živinoreji in pesticidih, kjer obstaja bojazen, da bi prišlo do erozije trenutne stopnje zaščite potrošnikov v EU, stališče komisije, pogajalska izhodišča in zadnjih 15 let tradicije narekujejo, da bistvenih popuščanj ne bo. Lahko bi pričakovali, da bi regulativa na obeh straneh nekoliko konvergirala, vendar se zdijo konceptualna razhajanja o tem, kaj je zdravju varno in kaj ne, na obeh straneh Atlantika prevelika. Ideja, da bi deklarirani volji evropskega ljudstva in tradiciji ukrepov navkljub, tako na ravni skupnosti kot ravni posameznih članic, evropski pogajalci privolili v ameriške želje, je bolj podobna teoriji zarote kot realnosti.

Četudi blizu idealnemu scenariju liberalizacije, TTIP ne bo imel tektonskih posledic za evropsko ali ameriško gospodarstvo. Predvideni učinki sporazuma, vsaj tisti neposredni, so namreč po vseh študijah zelo omejenega značaja. V primeru Slovenije naj bi bil po najbolj črnem scenariju celoletni učinek TTIP na brezposelnost podoben, kot so običajna nekajdnevna nihanja v številu brezposelnih na slovenskem trgu dela. Trgovina med Evropo in ZDA je že sedaj dovolj prosta, da nadaljnja liberalizacija ne bo bistveno spremenila njenega toka, po drugi strani pa so možnosti za zbliževanje regulative objektivno omejene. Slovenska politika bo morala čim prej prepoznati potencialne prednosti in nevarnosti gospodarske integracije z ZDA ter skozi vpliv na pogajanja in prek drugih razpoložljivih mehanizmov doseči bolj enoznačno pozitiven učinek sporazuma na naše gospodarstvo.