»Ko smo vstopili v skoraj temen prostor, smo imeli občutek, da hodimo po vodi. Pa je bila kri. Kolegi so se korak za korakom prebijali proti drugemu koncu prostora in pazili, da ne bi stopili na na tleh ležeča trupla, dokler nismo opazili, da so med njimi tudi živi, a ranjeni, ki so moledovali, naj jim pomagamo in jih rešimo. A kar je najhujše, tisti hip nismo mogli zanje narediti ničesar,« je tiskovni predstavnik policijskega sindikata Nicolas Comte novinarjem prenesel pričevanje enega izmed policistov, udeleženega v protiteroristični akciji v prostorih gledališča Bataclan.
Rešila ga je lesena noga
Policisti, udeleženi v spopadu s skrajneži, so povedali, da so se preživeli, potem ko so specialci zasedli pritličje, počasi dvigali izmed številnih trupel. Očitno v šoku niso govorili, brez besed so ubogali navodila, naj gredo proti izhodu, a so bili videti bolj kot zombiji kot živi ljudje: krvavi, polni prahu, v strganih oblačilih. Nekateri med mrtvimi in ranjenimi so bili žrtve posamičnega streljanja po ležečih talcih, nekateri pa eksplozije, ki jo je povzročil samomorilski napadalec, ko je videl, da so v mračno dvorano prišli pripadniki posebnih policijskih enot. Med preživelimi je bil Grigorie Philomenka, ki je povedal, da ga je rešila umetna noga. Ko je ležal na tleh, ga je eden izmed napadalcev, da bi se prepričal, ali je živ, močno brcnil v nogo. A je bila to proteza, zato ga ni nič bolelo in je lahko še naprej ležal povsem mirno, kot bi bil mrtev.
Dva napadalca sta se umaknila v prostor v prvem nadstropju. S seboj sta odpeljala okrog 20 talcev, ki so jih uporabili kot živi ščit. V sosednjem prostoru je sedel tehnik, zadolžen za reflektorje in zvok med koncertom. Po telefonu je sporočal policiji, kar je lahko slišal, in jih usmerjal. Tako so izvedeli, kje naj bi se terorista skrila s talci. Odločitev, kdaj napasti in kako, ni bila sprejeta takoj in specialci so se za nekaj časa celo umaknili. Uspelo jim je vzpostaviti stik s teroristoma, a pogajanja po telefonu so se hitro končala.
Med talci je bil tudi mladenič, ki je pozneje povedal, da sta ga izbrala, da se je skozi zaprta vrata pogajal s policisti. Povedal je, da ni želel igrati heroja, vse, kar so mu rekli, je naredil, na njihova vprašanja, kot je, ali ima rad denar, je poskušal odgovoriti tako, da bi jim ustregel. Ukazali so mu, naj zažge 50 evrov, in to je tudi storil.
Ker pa je bilo slišati nove strele, so sklenili, da ne smejo odlašati s končnim napadom. Skupina specialcev z neprebojnim ščitom je prišla do vrat, jih odprla in v prostor vrgla dimne bombe. Takrat se je začelo medsebojno obstreljevanje. Ščit, ki so ga imeli pred seboj, je zadržal 27 nabojev. Talci so se vrgli na tla, policistom pa je uspelo ustreliti terorista. Ko se je dim razkadil, so lahko z žalostjo ugotovili, da je bilo ob tem napadu nekaj nedolžnih talcev ubitih oziroma so bili ranjeni. Eden izmed policistov je dejal: »Nocoj smo videli, kakšen je pekel.«
